Vilna 2.0?

Vlado Miheljak

30. 3. 2018  |  Mladina 13  |  Dva leva

»Nemčija ima svojega prvega političnega zapornika. Pridržanje Puigdemonta ni bilo modro. On ni terorist, ampak na svobodnih volitvah legitimirani politik.«
— Thomas Urban, vodja dopisništva Süddeutsche Zeitung v Madridu (SZ, 25. 3. 2018)

»Trdno smo prepričani, da je Rusija tista, ki je izvedla brezsramen poskus umora civilistov na britanskih tleh, pri čemer je uporabila tako smrtonosen bojni strup, da je njegova uporaba prepovedana. Incident v Salisburyju je del širšega vzorca ruskega nespoštovanja mednarodnega prava.«
— Po Borisu Johnsonu tudi Sophie Honey, britanska veleposlanica v Ljubljani, dokazuje, da tradicija angleške in britanske moči argumenta in diplomatske omike ne velja več (Dnevnik, 24. 3. 2018)

»Dva Mosadova agenta sta s kanadskima potnima listoma vstopila v glavno mesto Jordanije, Aman, da bi ubila takratnega vodjo Hamasa Halida Mešala. V uho sta mu vbrizgala injekcijo s strupom, a bila pri tem ujeta ... ... Mosad naj bi stal tudi za umori najmanj petih iranskih jedrskih znanstvenikov, ki so bili predvsem s podtaknjenimi bombami ubiti med letoma 2007 in 2012 ....«
— (MMC TVS, 2. 5. 2017)

»To, kar danes vidimo, je eno usklajeno delovanje in mislim, da bi tukaj morala biti Slovenija zraven.«
— Poslanec Jožef Horvat meni, da bi se morala Slovenija postaviti na pravo stran, tako kot se je na pravo stran leta 1941 postavila predhodnica NSi

Ne, do pasu slečeni Putin na konju me ne fascinira in ne prepriča. A britanski (k sreči!) oblečeni zunanji minister Boris Johnson tudi ne. Pri njem mi je všeč edino frizura, ki je kot nekakšen tujek svobode na glavi ujetnika pregovorne britanske rigidnosti. Ampak O. K. Ko se je ocenjevalo posamezne države in njihove grehe, je svoj čas veljalo nepisano pravilo, da pustimo pri miru njihove diplomate in še zlasti diplomatske predstavnike. Pač delajo svoj neredko neprijetni, tudi umazani posel, podobno kot advokati legitimno branijo tudi najbolj zakrknjene zločince. Od tega pravila se je vseskozi odstopalo le v primeru Amerike. Ker ameriški diplomati niso delovali zadržano, »diplomatsko« pritajeno, spoštljivo ..., ker so eksplicitno in glasno, neredko preglasno in agresivno vstopali v prostor javne besede. Celo v interpretiranje in usmerjanje politike dežele gostiteljice. Tudi Slovenije. Ne le sloviti Mussomeli, ki je prestopil vse diplomatske meje, ampak tudi že prej. Spomnim se, kako sem moral svoj čas v Dnevniku njegovemu predhodniku Robertsonu potrpežljivo in didaktično pojasnjevati, da nimajo samo ZDA od davnega leta 1791 slovitega prvega amandmaja, ampak ima tudi Slovenija 38. člen ustave. A takrat je veljalo, da evropski veleposlaniki zastopajo, ameriški pa uveljavljajo interese svoje dežele. No, danes je drugače. Danes so tudi evropski diplomati, ki so nekoč v neformalnih pogovorih izrekali začudenja in šokiranost nad eksplicitnostjo in negalantnostjo ameriških diplomatov, začeli glasno braniti svoje države in nekateri šli tako daleč, da se spuščajo v sporne javne polemike. Denimo španski veleposlanik precej nediplomatsko podučuje bivšega predsednika Kučana o njegovem napačnem percepiranju pravice narodov do samoodločbe ter brani nasilni frankistični refleks svoje države. In britanska veleposlanica polemizira z mnenjem kolumnista Dnevnika (Mastnaka). Zdi se, da v ozadju tega niso pomanjkljive diplomatske manire, ampak zagata, v kateri so se znašli, ko morajo oprati sramoto in stisko svojih dežel. V redu. Nihče ne pravi, da bi morali zaradi sramu nositi vrečke na glavi, a tudi za ofenzivno in ultimativno vsiljevanje svojih domnev (!), se zdi, da je predvsem v funkciji preusmerjanja pozornosti od realnih zagat. V primeru Velike Britanije to gotovo od ponesrečenega brexita, ki se nikakor ne more iziti kot dobičkonosni manever. Si predstavljate, kaj pomeni za mednarodno regulacijo odnosov, da zgolj na podlagi domnev (pa če so še tako verjetne) oblikujemo diplomatsko akcijo? V čem je razlika med domnevno rusko likvidacijo bivšega agenta, pa čeprav na britanskih tleh, in dejansko ameriško zunajsodno likvidacijo zanikrnega terorista Osame bin Ladna in njegovih sorodnikov v neki tretji deželi? So takrat evropske dežele odrekle gostoljubje ameriškim diplomatom? Kolikokrat je Evropska unija izgnala izraelske diplomate, ko je Mosad evidentno likvidiral (in se s tem celo hvalil) ne le potencialne teroriste, ampak tudi znanstvenike, za katere je menil, da s svojo dejavnostjo ogrožajo varnost Izraela? »Ko ubija Mosad, ne gre za kršenje zakonov. Vse naše akcije so odobrene od političnega vodstva oziroma predsednika vlade Izraela. Gre za sodbo Izraela. Smo kot rabelj oziroma zdravnik, ki vbrizga smrtonosno injekcijo na smrt obsojenim,« je povedal Mer Amit, nekdanji direktor agencije. Britanski poziv k solidarnemu izgonu ruskih diplomatov bo njihovo in mednarodno varnost poslabšal, ne izboljšal.

Evrope ne bodo pokončali ruski živčni strupi, ampak lastna živčnost in nedoslednost. Ki se kaže na številnih področjih. Denimo pri uveljavljanju različnih demokratičnih standardov. Če bo Nemčija ali katerakoli druga dežela izročila Puigdemonta Španiji, bo pokopala svoje standarde. Bo pokazala, da je evropska demokracija zgolj generično ime brez vsebine. Če bo (in kaže da bo) uveljavljena nova izolacija Rusije zgolj na podlagi domnev, ne bo prišlo le do nove hladne vojne, ampak do vladavine nedoslednosti, mednarodnopravne anarhije in tudi laži. In Velika Britanija ima preveč pomembno vlogo v industriji političnih laži, ki vodijo tudi v vojne, da bi jim verjeli na besedo. Pred napadom na Irak so zavezniki argumentacijo gradili na britanskih zavestno potvorjenih obveščevalnih podatkih. Blair je to vedel. In zato so ga kasneje prekrstili: Tony Blair je postal Tony Bliar. Celo Jeremy Corbyn je kasneje ocenil, da je bila »vojna v Iraku dejanje vojaške agresije, sprožene na lažnih predpostavkah«, ki je podžgala in razširila terorizem ne le po celotni regiji, ampak po celem planetu. In terjala 250.000 življenj.

In mi? Po Ruplovi zaslugi smo postali soavtorji t. i. vilenske izjave, ko so na predvečer Powllove razgrnitve dokazov pred varnostnim svetom ZN pridne države soglasno ugotavljale, da jih je obrambni sekretar prepričal. Bomo še enkrat sledili angloameriški produkciji laži?