Kriva!

Janko Lorenci

30. 3. 2018  |  Mladina 13  |  Kolumna

Napada z živčnim plinom na Sergeja Skripala in njegovo hčerko je obtožena Rusija. Strup so nekoč razvili v Sovjetski zvezi, Skripal pa je bil ruski vohun, a je delal tudi za Angleže in bil zato v Rusiji obsojen in zaprt, potem pa zamenjan za druge vohune.

Napadu je sledilo mrzlično dogajanje v Angliji, Ameriki in večini Unije – izgon majhne vojske ruskih diplomatov, napoved morebitnih novih sankcij in sveto ogorčenje medijev. Vse to kljub temu, da je primer za zdaj predvsem stvar domnev in politične propagande. Dogajanju bomo čez čas morda rekli ura preračunljivih histerikov. Kajti dvomov o ruski krivdi je veliko.

Strup je bil res razvit še v Sovjetski zvezi, toda njegova formula je gotovo že dolgo znana tudi na Zahodu. In bi bila Rusija, že dolgo tarča sankcij, tako predrzno neumna, da bi uporabila strup, ki bi jo takoj postavil v sumljivo luč? Po drugi strani: ali lahko slepo zaupamo tisti strani, ki obtožuje? Amerika in Anglija sta si tako rekoč včeraj gladko izmislili dokaze (posest jedrskega orožja), ki naj bi upravičili napad na Irak, svet pa jima je verjel. Sledilo je razdejanje vsega Bližnjega vzhoda, ki zdaj muči ne samo tamkajšnja nesrečna ljudstva, ampak tudi lahkoverno, ogoljufano Evropo. Da Asad v zdajšnji sirski vojni uporablja kemično orožje proti lastnemu prebivalstvu, je dolgo veljalo za dejstvo, potem pa je že odstavljeni ameriški zunanji minister izjavil, da njihove tajne službe za to nimajo trdnih dokazov.

Dr. Petra Erler, svojčas vodja kabineta vplivnega nemškega komisarja v evropski komisiji G. Verheugna, je zapisala: Kaj pa, če lažemo sami sebi, ker upamo, da nam lažejo naši politični nasprotniki, ne pa naši zavezniki in partnerji?

Kakorkoli: dokler obstajajo zgolj indici in sumi, bi morala tudi za Rusijo veljati domneva nedolžnosti. Toliko bolj, ker proti njej vsaj od ukrajinske krize poteka orkestrirana demonizacija. Tisto krizo pa je zelo pomagala zakuhati tudi Amerika.

Ob vsem tem je vnaprej jasno, da pritisk Rusije ne bo spremenil na boljše. Rusi volijo Putina zato, ker je deželo stabiliziral, po malem obnovil njen mednarodni vpliv in jo kolikor toliko normaliziral. Pod Jelcinom, ki jo je na široko odprl Zahodu, sta vladala kaos in množična revščina, pričakovana življenjska doba je močno padla. Rusijo bosta pritisk in izolacija naredila še bolj nacionalistično, avtokratsko in nevarno navzven. Še bolj se bo naslonila na Kitajsko, s katero Amerika igra poker trgovinske vojne.

Vprašajmo se, komu najbolj ustreza zaostrovanje, nova hladna vojna. Rusiji, vojaško in ekonomsko neprimerno šibkejši, gotovo ne. Za Ameriko je odgovor drugačen. Ekonomsko primerjalno peša, vojaško vse druge bistveno prekaša in še naprej se ima za edino supersilo, ki ima pravico z orožjem intervenirati na vsaki točki globusa. Taki Ameriki ustreza kaotični, nemirni svet in za to pride prav tudi Rusija.

Čisto drugače je z Unijo. Kar se njenega solidariziranja z Anglijo tiče – ali se ni ta z brexitom popolnoma desolidarizirala z EU? A to je postranskega pomena. Če hoče Unija vsaj približno ostati zvesta svojim idealom in koristim, se mora držati dejstev, ne pa sumničenj, predvsem pa se mora iztrgati srku hladne vojne, ki jo forsira Amerika, in to ne samo Trumpova. V njej se bo Evropa tiščala k mogočni čezatlantski sosedi kot piščanec h kuri in še bolj izgubljala samostojnost, to pa je ne more izvleči iz družbene krize in krize Unije kot take, nasprotno – obe krizi bo še zaostrilo. Do Rusije bi morala Unija voditi povsem drugačno politiko od sedanje: jo čim bolj vpreči v evropsko politično, ekonomsko in vsakršno dogajanje. A to ji poleg vazalskega odnosa do Amerike branijo tudi njeni stari, slabo prikriti klišeji o Rusiji kot barbarski, k despotizmu nagnjeni periferiji. Pri tem pa sama že proizvaja in tolerira lastne avtokrate. Počasi si bo morala priznati, da njen oz. zahodni model še zdaleč ni več tako superioren, kot je bil ali se je zdel svojčas. To seveda ne pomeni nemega strinjanja z nespornimi anomalijami Putinovega polimperija.

Tudi če bo v tem primeru dokazano, da je Rusija kriva – kar bi bilo grozljivo in absolutno obsodbe in sankcij vredno –, se je treba mednarodnemu zaostrovanju, pogrezanju v novo hladno vojno, upreti. Tveganja so preprosto prevelika. Družbeni procesi, vedno priročno iskanje zunanjega sovražnika, da se zabrišejo domače težave, in prerazporejanje geopolitične moči, delajo svet vedno bolj nemiren in konflikten, tako da se veča celo nevarnost jedrske vojne med supersilami. Strah pred medsebojnim uničenjem jo preprečuje, vendar jo lahko sprožijo nori ali najeti hekerji, blaznost človeka s prstom na jedrskem gumbu, mahinacije jastrebov in tajnih služb, splet nesrečnih naključij. Leto za letom se krepi vojna psihoza in vsako leto smo bolj navajeni na nadomestne vojne supersil na tretjih terenih, npr. v Siriji, na »snažno« pobijanje z droni, na hladnokrvno sprejemanje pobitih civilistov pri napadih na resnične ali domnevne teroriste, na napade na bolnišnice, na množice brezupno tavajočih beguncev. Vojna psihoza ustvarja samoumevnost vojn in ta samoumevnost veča grožnjo največje in zadnje vojne.

Unija je prva poklicana, da to samoumevnost ukine. V dosedanjem razpletanju vohunske afere se je večina njenih članic prenaglila. Slovenija ima prav, da se ni takoj slepo pridružila obsodbi in izgonu. To ji narekujejo interesi in načelnost. Naj se stvar temeljito preišče, palec pa spusti ali dvigne šele potem.