Ugriz preteklosti

Heni Erceg

30. 3. 2018  |  Mladina 13  |  Hrvaška

Kdo jih ne bi razumel? Teh skupin Hrvatov, ki jih spravlja ob pamet, da jih silijo v nekaj, česar od samega nastanka države niso vajeni – v neposlušnost, postavljanje po robu najljubši partiji, ki si jih je pred četrt stoletja dobesedno izmislila kot svojo falango in zvest volilni stroj. A zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi: popolna shizofrenija je z vladajoče stranke prešla tudi na njene najzvestejše podložnike, in to zaradi precej nepomembne malenkosti, za kar večina tukajšnjih kleronacionalistov v resnici ima istanbulsko konvencijo. Eden od dokumentov Sveta Evrope, kakršnih je v Hrvaško prispelo že na stotine, se je nenadoma izkazal za grozeče jabolko spora, najprej v vrstah vladajočih desničarjev, potem pa kot samodejen odziv tudi med zmedenim članstvom. To tako ali tako ne razume niti, da je Zemlja zares okrogla, kaj šele, da bi zdaj moralo dojeti in celo sprejeti nekakšno ideologijo spolov, o kateri menda govori, čeprav dejansko sploh ne, ta pomembna konvencija.

Brez dvoma je v možganih hadezejevca vulgaris zavladala strahotna zmeda, ker se je zgodilo nedopustno – razkol v sami HDZ, žal ne za dolgo, zaradi dokumenta, katerega edini namen je preprečiti nasilje nad ženskami; radikalno krilo stranke je konvencijo z gnusom zavrnilo, češ da zagotavlja pravice tistim strašnim ljudem, ki niso ne moški ne ženske, in zatrdilo, da je ideologija spolov bogokletje, prepovedano od boga in papeža. Ko so še škofje izpred vseh oltarjev zagrmeli, da bo istanbulska konvencija uničila samo bit Hrvaške, »utemeljene na družini in domovinski vojni«, ni moglo biti drugače, kot da se je čreda vznemirila, popolnoma zmedla in seveda v odlični organizaciji matere cerkve planila na cesto. Tam je potem pet ali šest tisoč ljudi brezumno bevskalo o vsem mogočem, še najmanj o tistem, zaradi česar so se zbrali. Tako so spet javno razgalili skrb zbujajočo patologijo družbe, razrvane od zadrtega klerikalizma in ustaštva.

Vse te svinjarije pa so mogoče, ker Hrvaška zaudarja po totalitarizmu ene partije in ene cerkve ter uničeni, nedejavni opoziciji, saj so se socialdemokrati požrli od znotraj, levica pa ni nič drugega kot fraza, lažno poimenovanje neoliberalnih strančic. Zato je tako rekoč naravno, da je edina opozicija vladajoči HDZ postala sama HDZ. Njen radikalni del, tako ali tako že do grla sit bruseljskega uradnika, premiera Plenkovića, ki bo vendarle vztrajal pri istanbulski konvenciji, ker se to prilega njegovim načrtom – obetom, da v bližnji prihodnosti v Bruslju prevzame kak pomemben položaj. Kakorkoli, predsednik HDZ je to bitko dobil, konvencijo bodo ratificirali, ob tem pa je nemudoma napovedal, da bo cerkev sodelovala pri pripravi novega zakona o splavu. Očitno je bila farsa, povezana z istanbulsko konvencijo, samo dimna zavesa za zakon, s katerim bodo, o tem ni dvoma, splav dejansko prepovedali in tako legalizirali najhujšo obliko nasilja nad ženskami.

V glavnem – oster odpor proti popolnoma neškodljivemu dokumentu je uspešno preglasil vse resnične težave Hrvaške, in to na veliko veselje vladajoče stranke, saj zdaj nihče več ne omenja ne reform, ne opotekajočega se zdravstva, ne togega izobraževalnega sistema … Nikogar več ne skrbi niti domnevni demografski zlom zaradi vsakodnevnega množičnega izseljevanja celotnih družin v tujino. Vsekakor je bila to parada grozečega režanja tistih, ki menijo, da transspolne osebe niso ljudje, in se bojijo, da bodo zaradi ratifikacije istanbulske konvencije v moška stranišča odslej vstopali moški v krilih, vendar to ne bodo njihovi škofi, ti hinavci v krilih, nič manj od desničarjev, ki v glavnem obvladujejo Hrvaško, odgovorni za to, da se družbi vsiljujejo »vrednote« fašizma. Sicer pa je bila velika črka U, simbol ustaške NDH, dobro vidna na transparentih nasprotnikov konvencije, na odru pa je potekalo kretensko zborovanje proti »komunistom in levičarjem«. A v resnici je ta uboga čreda, ki so ji navodila leta in leta dajali kler in nacionalistični voditelji, samo odraz trajne politike naključij, prilagojene vsaki priložnosti posebej, brez sistematičnosti, ki bi vsaj nakazovala kako možnost, da se Hrvaška izvije iz vsesplošnega ultrakonservativnega nazadnjaštva.

To je politika stranke, zgrajene na delitvah, politika, ki jo najbolje ponazarjajo besede predsednice države, izrečene med nedavnim obiskom pri hrvaški skupnosti v Argentini, da je ponosna na »vse Hrvate, ki so po drugi svetovni vojni ravno v Argentini našli prostor svobode, kjer so lahko izpričevali domoljubje in izrekali upravičene zahteve po svobodi hrvaškega naroda«. Kljub vsemu ni tako neumna, da ne bi vedela, da je bil to zagovor številnih ustaških zločincev, ki so ob pomoči Vatikana pobegnili prav v Argentino in del hrvaške skupnosti v tej državi utemeljili na ustaštvu. Ni tako neumna, da ne bi vedela, da je visoko odlikovanje podelila predsedniku tamkajšnjega hrvaškega pronacističnega združenja, ki redno praznuje dan ustanovitve Neodvisne države Hrvaške, ustašu, ki zahteva, da se iz hrvaške ustave izbriše antifašizem. Je potemtakem kaj nenavadnega, če se odkrito predsedničino spogledovanje z argentinskimi ustaši odrazi v kričanju pouličnih fašistov na protestu proti istanbulski konvenciji? Ali pa prav zaradi tega tukaj niti prihodnosti, kaj šele sedanjosti ni mogoče obvarovati pred negativno preteklostjo.