Sonichu

N'toko

30. 3. 2018  |  Mladina 13  |  Žive meje

Vzemimo si trenutek za Christiana Westona Chandlerja. Ime vam verjetno ne bo povedalo veliko, saj je Chandler le eden izmed mnogih pozabljenih likov iz podtalja weird interneta, od vrhunca njegove slave pa je minilo že skoraj deset let. Takrat je slovel kot avtor internetnega stripa ‘Sonichu’, katerega glavni junak je bila porumenela, z osnovnošolsko ostrino narisana kopija ježka Sonica iz Seginih igralnih konzol. Avtor, sam fizično zanemarjeni, z igricami in stripi obsedeni posebnež, ki je večino časa preživel v nabrkljanem kotičku mamine hiše, je prišel na radar spletnega občinstva s svojim nerodnim javnim iskanjem punce in z otročjimi izpadi besa nad vsemi, ki so ga kritizirali ali ga premagali v kaki igri. Ni trajalo dolgo, da je bilo novo krščenemu Chris Chanu posvečenih več spletnih strani in forumov, ki so spremljali vsako nerodno dejanje te najbolj nekul osebe na planetu.

Kar je naredilo Chrisa tako priročno tarčo posmeha, je bila njegova neverjetna pripravljenost sodelovati v igri trolanja. Na vsako objavo o svojem zasebnem življenju se je odzval z videom, v katerem je nehote razkril še deset novih nerodnih podrobnosti. Če si mu napisal fake ljubezensko pismo, je nanj odgovoril s skrb zbujajočim seznamom spolnih fantazij. Če si si sposodil njegovo identiteto, je pohitel pred kamero z najbolj intimnimi podrobnostmi dokazovati, da je v resnici on edini pravi Chris Chan. Njegov online obstoj je postal vrtinec mučnih izpovedi zmedenega, od družbe izoliranega moškega. Pred oči smo dobili socialni izmeček, razpadajočo in obubožano družino, hišo, polno smeti, spolne frustracije in necenzurirani bes nad svetom, ki mu noče dati priznanja niti v risanju otroških stripov.

Chrisovo nesrečno zasebno življenje in njegovi pogledi na svet seveda niso nikakršna posebnost. Mar nam ne bi en dan v dnevnih sobah in spalnicah katerekoli slovenske družine razkril podobno disfunkcionalnost? Ali obstaja človek, ki ob razkritju zasebnih nagnjenj in travm ne bi postal tarča javnega posmeha? In lahko zanikamo, da nas sodobne komunikacijske platforme silijo v podobno obsesivno deljenje naših zasebnih življenj s širšo javnostjo? Razlika med nesrečneži, kot je Chris, in »normalnimi« uporabniki interneta je le v tem, da znajo normalneži pri svojem dokumentiranju zasebnega življenja te objave prilagoditi na zunanje družbene norme. Ko objavljamo selfije z družinami, ko neznancem razkazujemo prve korake naših otrok, ko se postavljamo z izkupički naših nakupov in hobijev, pred javnostjo uprizarjamo popolnega privatnega posameznika, kakršnega smo videli v Ikeinih katalogih. »Poglejte me, doma #čiliram na svoji #Färlöv zofi in pijem #kakav z #Družino, medtem ko listam #FinancialTimes! A je kakšen problem?« V resnici množica vsakodnevnih objav navadnih ljudi ni namenjena klicanju pozornosti, ampak nenehnemu odvračanju sumničavih pogledov. Bolj ko objavljamo standardizirane utrinke iz naših dnevnih sob, bolj svetu sporočamo: »Nothing to see here!«

Tako smo pristali v skupnosti, ki nas ves čas opazuje, a hkrati ne sme nikoli zaznati ničesar izstopajočega. Ta realnost je za mlade postala še bolj travmatična, saj se od njih pričakuje prav izstopanje: da bodo postali izjemno uspešni menedžerji, podjetniki ali umetniki. Ker pa jih delodajalci za njihova poklicna prizadevanja večinoma ne bodo nikoli nagradili, jim ostane le še internetni uspeh. Formalna ekonomija jih je zavrgla, ostaja pa jim ekonomija pozornosti, ki se ravna po drugačnih načelih in ceni drugačne dosežke: selfi, s katerim damo vpogled v našo kopalnico, bo dobil veliko več ogledov kot suhoparni članek ali umetniški izdelek. Zakaj bi se torej ustavil pri tem? Zakaj ne bi pokazali detajlov svojih teles ali odnosov? Si upamo preveriti, kaj si širša javnost misli o naših fantazijah in tesnobah? Šele ko razumemo, da je poanta socialnih omrežij nenehno spreminjanje sfere zasebnega v javni spektakel – da moramo umetniški izdelek postati mi sami, šele takrat smo lahko po internetnih merilih zares uspešni.

Vsi smo zvezde lastnega resničnostnega šova in nihče ne gleda tega sranja, če v njem ni pikantnih detajlov.

Tako nastajajo vse večji otoki osebno izpovednega interneta, kjer je deljenje travm in frustracij norma. Facebook, Twitter, Instagram in YouTube postajajo kanali, kamor se pridemo zjokat ob izgubi bližnjega, kjer izpovemo zaupne skrivnosti in kjer se zderemo nad svojimi sovražniki. Morda je Chris Chan doživel slavo prezgodaj, saj bi danes odkril, da so najbolj javne platforme postale najbolj priljubljeno mesto za izpovedovanje skritih bolečin – da v letu 2018 celo stereotipni predstavniki jeznih belih šovinistov javno delijo svoje spolne frustracije in da se ’temni’ profesor Jordan Peterson – novooklicani glas zahodnih racionalnosti in strogih družbenih norm – meni nič tebi nič v javnosti cmeri kot hipersenzibilna snežinka. Ljudje obožujemo takšen vpogled v zasebnost drugih, ker jih to dela ranljive. Problem je le v tem, da se moramo za sodelovanje v tej igri tudi sami izpostaviti podobnim pogledom.

Spletne platforme to spontano parado bolečine in obupa z veseljem posrkajo in jo prodajajo naprej najboljšemu kupcu. Facebook je ogaben človeški laboratorij in morda najsrhljivejši mehanizem za množični nadzor v zgodovini, v katerega smo ujeti vsi. Vzpostavil se je kot zadnja vez med posameznikom in družbo, zaradi česar bi lažje umrli, kot pa ga zapustili. Saj se tudi brez žvižgačev zavedamo, kaj počnejo z nami, a ne vidimo nobenega izhoda in bomo vztrajali naprej. Tako kot Chris Chandler bomo za javnost še naprej dokumentirali, ko nam bodo umirali bližnji, ko nam bodo pogorele hiše in ko bomo doživljali ljubezenska razočaranja – le o finančnih težavah bomo tiho. Kaj drugega lahko počnemo v politično zatohli in atomizirani družbi, kot da dokumentiramo svoje bivanje v njej in čakamo potrditev drugih, da ima vse to vendarle nek smisel? Ob vsem tem, kar smo pripravljeni utrpeti za priznanje drugih, lahko le ugotovimo, da se je Margaret Thatcher vendarle motila in da družba še kako obstaja.