Napredovanje nazadovanje

Janko Lorenci

13. 4. 2018  |  Mladina 15  |  Kolumna

Beseda izkoriščanje pomeni, da si korist, ki jo dela A, prilašča B. Zato ima grd prizvok. Oblik izkoriščanja je neskončno. Moški po malem izkoriščajo ženske, sleparji lahkoverne, kapitalisti delavce, severnjaki južnjake, pri čemer prvi radi poudarjajo lenobo drugih. Vedno pa brezobzirni izkoriščajo obzirnejše in nemočne. Skratka, izkoriščanje je lahko materialno, intelektualno, čustveno, spolno itd.

Navadno razumemo pod njim izkoriščanje človeka po človeku. Najhujše je tisto, ki je skrito ali samoumevno, saj ne zbuja odpora. Izkoriščanje je verjetno nastalo kmalu po rojstvu homo sapiensa, od življenja pa prekipeva še danes, se pravi, da je doma v vseh časih in ureditvah. Gotovo je obstajalo tudi v praskupnosti, ko naj bi bili vsi ljudje enaki. A takrat najbrž ni bilo množično, predvsem pa ne sistemsko, institucionalizirano.

Z razvojem človeštva je prvotna enakost izginjala. Za to, pravijo ne samo marksisti, je bil odločilen nastanek lastnine. Če imaš več, imaš večjo moč, temu se prilagajajo odnosi med ljudmi in navsezadnje splošna ureditev. A če verjamemo v šolsko razdelitev gibanja zgodovine, so se družbene formacije po izteku praskupnosti pomikale od bolj surovih k bolj blagim – od sužnjelastništva (lastnik je bil popoln gospodar sužnja) prek fevdalizma (tlačani so bili že manj odvisni od grofa) v čas kapitalizma in demokracije, dvojčka, v katerem je človek načeloma svoboden kot ptiček na veji.

Tako gledano lahko res govorimo o napredku in upadanju izkoriščanja. Vendar lahko že zdaj, ko cveti kot še nikoli, rečemo, da kapitalizem ne bo ureditev prihodnosti, če bo ta civilizirana, saj pregrdo ravna z ljudmi in naturo. A to je stvar za debate in prihodnost, saj ta trenutek očitno ni volje za prevrate v prid večine. Pač tudi zato, ker je svet bistveno bogatejši kot še pred kratkega pol stoletja. Toda čustvovanje množic se začuda ne ravna po tej statistični blaginji. Za to je v marsičem krivo prav izkoriščanje, trdoživo, zakrinkano, obloženo z lepimi gesli, a očitno ne dovolj.

Zdaj lahko svobodno govorimo, potujemo, izbiramo vero, jemo samo meso ali alge, celo delati nam ni treba, če nočemo, pa bomo nekako preživeli kot podpiranci, klošarji ali berači. A vsi ti, skupaj z mnogimi upokojenci in prekarci, bolj vegetirajo kot živijo, negotovost, ali bodo jutri še imeli delo, pa nenehno leze gor po družbeni lestvici, vse do visokega srednjega razreda. Ali drugače, življenje večine je zelo negotovo, skoraj vsem pa se tudi zdi – v glavnem upravičeno –, da so tako ali drugače izkoriščani.

Na nasprotnem, čisto drugačnem bregu se še pred nekaj desetletji dokaj razpršeno bogastvo naglo koncentrira, vedno ožja in vedno bogatejša manjšina izkorišča vedno več ljudi. To med drugim demokracijo krči v oligarhijo. Ta proces je buren in daleč od meritokratskega: bistveno bolj kot sposobnosti in trud ga ženejo dedovanje, sodelovanje bogatih »elit«, njihovo osamosvajanje in dejstvo, da prav one bolj kot politika pišejo družbena pravila. Te »elite« uhajajo nadzoru nacionalnih držav in postajajo tihi gospodarji sveta. Časi bodo še slabši: z izkoriščanjem tu in zdaj pridobljeno bogastvo se pospešeno vlaga v digitalizacijo, robotizacijo, razvoj umetne inteligence ..., kar pomeni, da bo bogata manjšina še bolj osamosvojena, delo (= življenje množic) pa še bolj pičlo, prekarno in negotovo.

Izkoriščanje poteka znotraj državnih okvirov (Slovenec ni nujno Slovencu brat), vendar tudi med njimi. Kolonializem je zamenjal neokolonializem, živ, a bolj prikrit. Nekatere države so se res iztrgale iz nerazvitosti, vendar se scela bogastvo s svetovnega juga še naprej pretaka na sever, od manj razvitih k bolj razvitim. Del tega je tudi fenomen številnih osupljivo poceni izdelkov, zlasti hrane. Za vsako tako nizko ceno tu na severu se skriva izkoriščevalsko nizka plača kje na jugu. Pri tem tihem globalnem izžemanju sodelujemo tako rekoč vsi in tako po svoje podpiramo sistem. Na ta pojav nekoliko spominja delničarstvo; mali delničarji se grejo male kapitaliste in tako pomagajo legitimirati sistem. A ti mali hazarderji (delničarji) so za spodletela tveganja kaznovani, velike, na primer orjaške sklade za upravljanje premoženja, pa obvezno rešuje država oziroma vsi davkoplačevalci.

Tudi zaradi takih in podobnih oblik je kapitalizem tako trpežen, čeprav nas peha iz krize v krizo. Koncentracija bogastva postaja taka kot v fevdalizmu, množice so nekakšni svobodni tlačani, napredek pa vse spornejši pojem. Naglo narašča celo novodobno suženjstvo. Pod črto: deloma se že vračamo v preteklost.

Izkoriščevalcem se izkoriščanje včasih maščuje – o tem govorijo upori sužnjev, tlačanov, delavcev ... Nihče, niti današnji multimilijarderji, ni popolnoma varen. Še zlasti zaradi najusodnejšega izkoriščanja tega časa – pritiska na okolje. Ta eksploatacija ni neposredno usmerjena proti ljudem, vendar se kot bumerang vrača k človeku – v obliki podivjanega vremena, taljenja ledenikov, plastike v pitni vodi, rek, ki zaradi izsekavanja gozdov čez noč zazevajo na plodnih argentinskih ravninah, množičnega izginjanja ptic v ljubi Evropi, ker intenzivno kmetijstvo iztreblja njihovo hrano – žuželke. Tako tudi tu človek v bistvu izkorišča človeka, le da bremena tega izkoriščanja v glavnem še prelaga na potomce. Izkoriščanje se bo tudi tu maščevalo, a predvsem našim otrokom in vnukom. To je eden večjih grehov homo sapiensa v vsej njegovi zgodovini. In tudi tu znova naletimo na delitev na izkoriščane in izkoriščevalce. Toda to je začasna delitev. Ko se bodo ekološko-družbene stiske dovolj razdivjale, tudi najbogatejši ne bodo imeli kam zbežati.