Družinski človek

N'toko

13. 4. 2018  |  Mladina 15  |  Žive meje

Čedalje več je družinskih ljudi. Ne govorim o vseh ljudeh z družinami, ampak o zelo posebni podkategoriji. Ni kar vsak človek z družino družinski človek. Da bi se uvrstil v to skupino, potrebuješ v svojem starševstvu posebno vrsto zanosa. Ukvarjanje z otrokom ne more biti le ena izmed tvojih življenjskih obveznosti, ampak smisel življenja samega. Da bi bil pravi družinski človek, torej ni dovolj imeti otroka in skrbeti za njegovo dobrobit. Ni dovolj, da ga nahraniš, socializiraš, pelješ v šolo in k zdravniku … Ne, kajti skrb za otroka ni le opravljanje obveznosti, ampak poslanstvo. In če smo natančnejši: skrb za otroka je vojna. Skrb za otroka je vojna s svetom, ki želi otroka uničiti, zastrupiti, ukrasti, posiliti in ubiti. Ste slišali, kako je voznik v Izoli povozil punčko na poti v šolo? Ali veste, koliko otrok na leto umre zaradi škodljivih dodatkov v čokoladi? Niste zasledili raziskave o tem, kako farmacevtska industrija s cepivi pobija celotne generacije? Se zavedate, kaj našim malčkom delajo izprijeni lobiji, ki jih v šolah prevzgajajo v transspolnike? Ne veste, da romunski migranti kradejo otroke in jih prodajajo v suženjstvo? Ste spregledali ta genocid nad našimi malimi zakladi? Družinskim ljudem je jasno, da je skrb za otroke vojna in da morajo za preživetje v tej vojni postati bojevniki, zdravniki, alkimisti, čarovniki, vitezi. Družinski človek nima le družine, ampak ima agendo.

Že dlje časa različni politiki poskušajo, da bi te družinske ljudi vpregli v parlamentarni projekt desnice. Videli so objave rdečeličnih očetov na Facebooku, ki bi obglavljali in kastrirali pedofile, zasledili so pogovore žensk, ki so postale bele menihinje, opazili so njihov strah pred neznanimi tujci v soseski … vsi ti pojavi so jih pripeljali k sklepu, da smo danes priča prebujanju tradicionalnih družbenih vlog, kjer naj bi bil oče varuh družine, žena pa njegova hodeča maternica. Pomislili so, da lahko morda prav neokonservativci nagovorijo te prestrašene starše z obljubami po stabilnosti iz starih časov. Toda kot kažejo katastrofalne predvolilne ankete, se današnji družinski ljudje ne poistovetijo s programi konservativnih strank. Le kako bi se, ko pa sami niso iz konservativnega okolja. Že res, da ne marajo gejev, toda sodobni družinski ljudje ne bi mogli biti dlje od ruralnega krščanskega sveta, na katerega se obračajo neokonservativci. Vsak, ki je dejansko odraščal v takšnem okolju, namreč ve, da otroci na kmetiji niso bili deležni obsesivne pozornosti in da mama ni bila mitološka boginja, brez katere naj bi bili otroci duhovno pohabljeni. Otroci so bili v prvi vrsti delovna sila, za katere so skrbele sestre, tete, babice in sosede. Tradicionalna kmečka družina, kakršna je bila potrebna za vzdrževanje proizvodnje v agrarni družbi, je bila razširjena družina.

Današnja nuklearna družina pa je sodoben in urbani pojav – uvedena je bila z industrializacijo in rastjo velikih mest. Nastajati je začela, ko so v fordistični Ameriki ugotovili, da so štiričlanske družinske celice za kapitaliste produktivnejši način organizacije družbe. Da se male, vase zaprte enote ne morejo povezovati ali poskrbeti za lastno reprodukcijo. Da zato kmalu postanejo popolnoma odvisne od delodajalca, da so izjemno samodisciplinirane in da ženskam naložijo neplačano delo vzgoje novih delavcev. Na družinskem življenju, kot ga poznamo danes, torej ni ničesar starodavnega ali naravnega – vloga matere in očeta kot skrbnika lastne mikrokomune je stara komaj nekaj desetletij. Če današnji družinski ljudje v teh vlogah vidijo nekaj duhovnega, pri tem ne črpajo iz zakladnice slovenske krščanskega mitologije, kot mislijo Primc, Norma in Angelca. V njihovo sveto vojno za otrokove pravice jih je pognal sodobni kapitalizem.

Z vzponom neoliberalizma v zadnjih 30. letih so nuklearne družine namreč dobile novo vlogo: niso več le majhne proizvodnje delovne sile znotraj večjih podjetij, ampak so sama postala mala podjetja, ki tekmujejo za pogodbe s korporacijami. Tako je vsaka družina postala otok v morju sovražne konkurence. Kot taka je ves čas izpostavljena tekmovanju, pri čemer je otrok ključen del osebnega brandinga – že v plenicah mora kazati posebne talente, pred prvimi koraki se mora učiti že tri jezike, vsaka slaba ocena v šoli ga lahko stane napredovanja po lestvici, vsi sosedje in sošolci so bodoči tekmeci, ves svet pa ga napada in želi, da propade. Nobene družbe ni, v katero naj bi se otroci nekoč vključili, nobene države, ki bi zanje poskrbela. Če se družinski ljudje obnašajo, kot da so v vojni, je to zato, ker dejansko so v vojni. In ker bi bilo življenje v tako neumni družbeni ureditvi sicer psihološko nevzdržno, ji je bilo treba dodati tudi duhovno komponento: vaša družina ni osamljen skupek biološkega materiala, prepuščena na milost in nemilost krutega vesolja, foter ni nebogljen revež brez politične moči v družbi, mama ni razvrednotena delavka, ki je ekonomsko popolnoma odvisna od tega nemočnega jeznoriteža … Ne, vaša družina je malo junaško pleme, ki uresničuje starodavne prerokbe in se bori proti zlu! Vaša družina je vaš lastni mali Izrael.

Morda prav zato kapitalizem ne potrebuje »za otroke gre« gibanj. Medtem ko se neokonservativci ukvarjajo s tem, kako redefinirati družino, kako obuditi kult rodnosti in garaštva, da rešijo narod pred vdorom tuje delovne sile, se je kapital s tem vprašanjem že zdavnaj nehal ukvarjati. Potem ko je razgradil vse skupnosti na miniaturna plemena, jim odvzel varnostne mreže in spremenil starševstvo v vojno avanturo, mu preostane le še eno: oborožiti jih je treba za boj. Ob vsakem družbenem problemu, ki ga trg ustvari, namreč obstaja tudi tržna rešitev, ki nekomu prinese zaslužek. Tako so nastale nove industrije, ki še bolj spodbujajo starševsko paranojo in jim prodajajo temu primerne ukrepe: kamere, ograje, zasebna igrala in zasebne šole, tečaje in zdravljenja ter posebne izdelke in prehrano za starše, ki »jim ni vseeno za njihovega otroka«. Naše histerično zapiranje za družinskimi zidovi nam res prikazujejo kot veličastno misijo, a ne zato, ker bi kapitalistom nuklearne družine karkoli pomenile, ampak ravno zato, ker so postale odvečne in jih zanima le še to, kaj lahko iztisnejo iz njihovega propadanja. Morda prihaja čas, ko bo skrb za otroke spet vsebovala tudi skupno skrb za svet, v katerem bodo morali ti živeti.