Srk kaosa

Janko Lorenci

20. 4. 2018  |  Mladina 16  |  Kolumna

Nevarno je, čeprav je bil sobotni raketni napad na Sirijo očitno skrbno doziran in je po Trumpovih tvitovskih grožnjah prinesel olajšanje. Štrleči svetovni politiki – Trump, Mayeva, Macron, tudi Putin s podporo Asadu – se grejo igrice, ki lahko potegnejo svet v brezno.

Uveljavlja se neznosna, nevarna praksa – agresivno, na trenutke gostilniško govorico spremljajo vojaške akcije in sankcije, oprte zgolj na sume in domneve. Primer Skripal in domnevna uporaba kemičnega strupa v Siriji sta si v tem zelo podobna. Oba druži tudi absolutno pomanjkanje motiva pri obtoževanih. Zakaj bi sirski diktator ali Rusi uporabili ubijalsko kemijo zdaj, ko so tik pred zmago in ko so vnaprej vedeli, kakšna utegne biti reakcija? Pri tem se ve, da Asadovi islamistični nasprotniki ob izgubi kakega pomembnega oporišča svetu radi postrežejo s prizori žrtev kemičnega napada, domnevno po ukazu Damaska.

Imajo pa motive, enako kot v primeru Skripal, zlasti Trump (kar naprej preiskovan), Mayeva (v kroničnih političnih težavah), Nato, ki išče razloge svojega obstoja, očitno pa tudi galski petelinček Macron, doma že zelo nepriljubljen. Kakorkoli, verodostojnost naštetih ni niti za dlako večja kot verodostojnost Rusov, ki so se kot vojaška sila vrnili na Bližnji vzhod šele, ko so ga v krvavi kaos pahnili Američani, v Siriji pa skušali zamenjati režim.

Vendar v vsem tem dogajanju ne gre zgolj za samozaljubljene, makiavelistične, cinične politične egote z mogočnim orožjem. V ozadju tičijo globlji razlogi – hudo razmajani svet.

Načeti so že njegovi osnovni zidaki – nacionalne države. Mnoge tudi na Zahodu izgubljajo notranjo stabilnost; politična sredina, ideološko neoliberalno zdresirana, žene družbe v vedno večjo neenakost in negotovost, množice se zato obračajo k populistom in skrajni desnici, sredina, že nekaj let v krčeviti defenzivi, se jim prilagaja tudi s poudarjenim nacionalizmom (Amerika, Anglija, Madžarska ... first), h kateremu po lepi tradiciji spada med drugim iskanje zunanjih sovražnikov, da se zakrije nemir doma.

Notranja destabilizacija nacionalnih držav meče na površje čudne, banalne, agresivne politike in se neizbežno seli na mednarodno raven. Tu položaj dodatno zapleta geostrateško preurejanje sveta. Slon v globalni trgovini s porcelanom je Amerika, edina, ki tudi vojaško rogovili po vsem svetu in ga destabilizira neprimerno bolj kot drugi dve vojaški supersili, v vsem razen v jedrski oborožitvi šibkejša Rusija in Kitajska, ki grozi gospodarsko prehiteti Ameriko. Na regionalni ravni povečujejo nemir še ambiciozni avtokrati iz Turčije, Savdske Arabije, Irana ... Vse te sile ribarijo v obširnem morju slabo razvitega sveta, ki se zvija v eksistenčnih stiskah, je notranje krhek, pogosto zapleten v medsebojne konflikte in skrajno občutljiv za zunanje posege (glej razsulo Libije, Iraka itd.). Ni zelo čudno, da se na tem nesrečnem terenu rojevajo tako bolestne tvorbe, kot je Islamska država. Na koncu je tu še EU, ki bi lahko bila s svojo gospodarsko močjo močan dejavnik umirjanja sveta, a je politični pritlikavec; dajejo jo lastne težave (tudi njo razganja vračanje nacionalizma) in bedna servilnost do Amerike. Francija in Anglija, zazrti v nekdanjo veličino, se prav tepeta, katera bo postala bolj goreč vojaški pomagač Amerike. Brez njenega intervencionizma in neumnega evropskega sodelovanja bi bila sirska vojna že zdavnaj končana.

V takem kaotičnem svetu mednarodno pravo izgublja pomen (kar glede arbitraže čuti tudi Slovenija), Združeni narodi pa ostanke avtoritete. Ogrožena je tudi globalizacija, v marsičem sporna, a hkrati fenomen, ki krepi medsebojno odvisnost in prek tega mir. Liberalna demokracija naglo izgublja nekdanji sijaj, svet pogleduje h kitajskemu modelu in vedno bolj tolerira vsakovrstne trdorokce. Hkrati se v taki razpuščenosti še laže osamosvaja veliki kapital in že z logiko delovanja prispeva k svetovnemu nemiru.

Da bi bilo vse skupaj še hujše, v ozadju nenehno prežijo gospodarske krize in množica naraščajočih okoljskih težav. V vsem tem prepletu najrazličnejših groženj se napetosti sproščajo vedno manj nadzorovano – v obliki propagandnih, trgovinskih in pravih vojn, vedno bolj sprejemljivih in uporabnih kot orodje za pritisk na lokalne in globalne nasprotnike.

Te t. i. nadomestne vojne ostajajo lokalno omejene, vendar prinašajo velikansko razdejanje. Hkrati krepijo vojno psihozo in lahko z nepredvidljivo dinamiko hitro uidejo slehernemu nadzoru. Sirija je tipičen tak primer – srk divjega, kaotičnega vojskovanja na njenih tleh je kot črna luknja, v kateri lahko zgine vse, kar se ji preveč približa.

Pred svetovno vojno nas navsezadnje bolj kot razum, odgovornost, človečnost ... varuje le še strah velikih sil pred medsebojnim uničenjem z jedrskim in še kakim orožjem. To ravnotežje strahu je silovito krhko. A to žal ni čas, ko bi se svet obrnil k iskanju vzrokov za svojo kaotičnost in ogroženost, se pravi zlasti k neokapitalizmu z njegovim uničevanjem posameznikov, družb in mednarodne stabilnosti.

Zato bomo še naprej živeli v strahu in tveganju. Pri tem se vse to rožljanje, strahovanje in pobijanje, vse te drame, demonizacije, norosti in lahkomiselnosti dogajajo v času, ko se kopičijo težave, ki jih je mogoče – zlasti mir in bolezni okolja – reševati samo kolektivno in na globalni ravni. Značilno je tudi, da so ljudje, ki se igračkajo z raketami, bombami in usodo sveta, praviloma bogati in se lahko skrijejo v globoke bunkerje.