Treslo se bo

Janko Lorenci

26. 4. 2018  |  Mladina 17  |  Kolumna

Slovenija je v glavnem kar varna država, potresno pa je srednje ogrožena. To govorijo izkušnje in potresna znanost. Nazadnje je naše prednike, živeče v Ljubljani, hudo stresel velikonočni potres leta 1895. Bolj ko se ta stresni datum odmika, večja je verjetnost, da bo podobno močan potres udaril znova.

Ljubljana z okolico je poleg Posočja in Brežiškega med tremi potresno najranljivejšimi območji v državi. Tu je nagnetenega tudi največ prebivalstva. Mesto je potresno najbrž varnejše kot pred dobrimi sto leti, a še vedno krhko kakor jajce. Protipotresna gradbena disciplina se resno jemlje šele od leta 2008, ko so tudi pri nas začeli veljati strogi standardi EU – hvala, Unija. A to pomeni, da veliko stavb tem novim zahtevam ne ustreza.

Najlepše mesto na svetu bi lahko po predvidevanjih zadel potres največ 7. do 8. stopnje po lestvici EMS (nekako tako močan je bil velikonočni potres). Tak potres, piše v Oceni potresne ogroženosti mestne občine Ljubljana, lahko dobro zavarovane stavbe resneje poškoduje, slabo grajene pa poruši. Naslednja, 9. stopnja (vseh stopenj je 12) je rušilna.

Šibko se trese vsa Slovenija kar naprej. Močni potresi pa so pri nas redki. Zelo redki? Agencija za okolje je za Ljubljano izdelala tole oceno ogroženosti: potres 6. stopnje po EMS lahko prestolnico doleti v petih do 25 letih, potres 7. stopnje v 25 do 100 letih, potres 7. do 8. stopnje pa v 100 do 200 letih.

Tudi močni potresi nam torej kar naprej dihajo za ovratnik. Sto do 200 let se zdi zajeten kos časa, vendar gre predvsem za ocene. Hkrati je jasno, da bo hud potres prej ali slej prišel neizbežno kot smrt.

Potresi so naravne nesreče, ki jih ni mogoče ne preprečiti ne natančneje napovedati. Obstajajo samo polja časovne verjetnosti. Vendar sta na voljo učinkovita načina za zmanjšanje potresne ogroženosti. Prvi: ne zidati tam, kjer so potresi močni in pogosti. Drugi: graditi protipotresno.

Glede prvega: dobršen del človeštva, od bogatih Kalifornijcev in Japoncev do revnih Irancev in Nepalcev, se je naselil in živi na skrajno negotovih tleh. Veliko boljše pa ni niti glede protipotresne gradnje. Tudi pri nas.

Varneje gradimo, kot rečeno, vsaj od leta 2008. To je bilo tako rekoč včeraj: bistveno več ljudi bi bilo potresno manj ogroženih, če bi protipotresno obnovili starejše zgradbe. V Ljubljani so naposled začeli malo migati: po naročilu mesta bo izdelana študija o protipotresni okrepitvi 15 starih stolpnic. To je malo, a bodimo dobrovoljni in recimo: eppur si muove. A tudi če bi začeli stare stavbe na veliko protipotresno obnavljati že čez nekaj let (tak župan in premier bi si zaslužila priklon), se bo obdobje ogroženosti še zelo vleklo. Še dolgo se bomo tresli pred potresom.

Zdaj nekatere starejše hiše oblačijo v nove fasade, jih izboljšujejo energetsko, potresno pa ne. To je čudaški vrstni red – hiša je lepa, vzorno varčna, a jo lahko kadarkoli zravna z zemljo. Čudno je, na primer, tudi to, da gradimo široke in drage avtoceste, kar udobnejšemu premikanju po domovini dobro dene, a je v osnovi neprimerno manj pomembno od tega, da živiš pod streho, ki ti lahko vsak hip pade na glavo. Nekaterim se bo to zanesljivo zgodilo.

Od kod taka negibnost, to lahkomiselno obotavljanje, kratkovidno že zato, ker je preventivna utrditev zgradb neprimerno cenejša kot obnova po potresu?

Najprej: obsežna protipotresna obnova je vedno dolgoročen projekt, opravilo za vrsto županov in premierov. A kot vemo, politika skoraj brez izjeme živi od mandata do mandata – kratkoročnost ji je tako rekoč vrojena. To ne velja samo zanjo; vsa današnja civilizacija praviloma gleda le do prvega ovinka. Zato za tak projekt ni omembe vrednega javnega pritiska.

Drugič, široka obnova bi bila kar draga. Toda glede na neizbežnost ponovnega potresa bi bila v bistvu dolgoročno varčevanje. A s tem smo spet pri kratkoročnosti, naravi politike, sebičnem individualizmu itd.

Tretjič, človek je po naravi tak, da ne gleda daleč naprej. Čeprav je homo uradno sapiens in nikakor samo slab, luftar, sebičen, je tudi hazarder, fatalist in egoist – mene ne bo zadelo, morda pa ne bo tako hudo, moja generacija je še varna, ne, toliko pa ne bom plačal zaradi nečesa, kar se nemara sploh ne bo zgodilo. Ali pa se bo zgodilo – tega si večina ne prizna – šele potomcem, mojim in tvojim. Temu se lahko reče tudi generacijski egoizem.

Pri protipotresni brezbrižnosti pa gotovo igra vlogo tudi to, da premožni, bogati in vplivni praviloma živijo v potresno varnejših stavbah. Morda bi bilo dobro politike v času mandata obvezno naseliti v stare bajte.

Vse skupaj lahko po malem primerjamo z odnosom do narave. Okolje se nezadržno slabša in krize, ki bodo enako hude ali hujše kot rušilni potresi, so neizbežne, če se bodo sedanji trendi nadaljevali. Razlika med potresi in splošnim slabšanjem okolja je v tem, da za potrese ni kriv človek in jih tudi ne more preprečiti, za uničevanje okolja pa je človek kriv in bi ga lahko preprečil. A se kljub že povsem očitnim nevarnostim obnaša enako hazardersko, fatalistično, kratkovidno in egoistično kot pri potresih.

Ne za eno ne za drugo ni nobenega opravičila. Razvita, razumna družba bomo, ko bomo začeli izvajati take dolgoročnejše projekte. In se odrekli praksi in ideologiji, katerih predpostavke so kratkoročnost, kratkotrajnost, slepa tekmovalnost, surova neenakost, trdni gradovi za peščico in krhke kolibe za večino.