O parazitih

N'toko

26. 4. 2018  |  Mladina 17  |  Žive meje

Ste opazili plaz medijskega hujskanja in komentarjev, usmerjenih proti prejemnikom socialne pomoči? Potem ko je parlamentu socialne prejemke vendarle uspelo uskladiti z izračuni iz leta 2009, je nenadoma vsa Slovenija ugotovila, da so revni ljudje paraziti, da je brezposelnost izključno znak lenobe in da »mi, pridni ljudje,« lenuhov seveda ne smemo podpirati. Da ne bo pomote: bedaste laži o škodljivem vplivu tega, da država brezposelnih ljudi ne pusti crkovati, niso plod neke spontane ljudske neumnosti, ampak prihajajo naravnost od Socialnih demokratov, časopisa Delo in drugih medijev, ki zvenijo, kot da jim članke piše Gospodarska zbornica Slovenije. In ko smo že mislili, da so članki zgolj naključje in da se bo socialna pomoč vendarle vsaj malo zvišala, je nenadoma prišla vest, da bo državni svet opravil tajno glasovanje o vetu in poskušal zvišanje zminirati.

Ker GZS očitno ve, kaj počne, in zna odlično zavajati ljudi v to, da se odpovedo največjim pridobitvam delavskih bojev, je treba znova in znova ponavljati isto dejstvo: da brezposelnost ni posledica lenobe posameznikov! Brezposelnost je strukturni pojav v kapitalističnem gospodarstvu. Je mehanizem, s katerim lastniki uravnavajo višino mezd, in temeljni pogoj za višanje dobičkov. Stvar je logična: manjša ko je brezposelnost, višje postanejo zahteve delavcev. S časom se profitabilnost začne nižati in nastopi »kriza«, ki stvari spet postavi na svoje mesto, in delavci morajo biti spet srečni, da sploh smejo za trak.

A če smo se že sprijaznili, da živimo v sistemu, ki za uspešno delovanje nujno potrebuje revne in izključene, je po II. svetovni vojni delavcem uspelo, da so si izpogajali vsaj , da morajo delodajalci blažiti to revščino, in tako je nastala socialna država. To je mehanizem, ki kapitalistom vseeno daje možnost kopičiti dobičke, ne da bi ljudje vzeli v roke orožje in jih odgnali iz države. Seveda pa med delavci in delodajalci še ves čas poteka pogajanje, koliko je vredno delo. Ker je delavstvo šibko, se vrednost dela vseskozi niža, tako da minimalna plača danes niti ne preseže praga revščine. To šibkost smo videli pred kratkim, ko so poskušali zvišati minimalno plačo, pa ni šlo. Gospodarstvu kljub veliki rasti ni treba plač niti usklajevati z inflacijo. Minimalec in socialka se s tem, ko ostajata vsa leta enaka, v resnici znižujeta. Ne pozabimo, da je pri tem imela največ besede ministrica »delavske« stranke SD.

Ista SD zdaj uporablja katastrofalno nizko minimalno plačo kot argument, zakaj ne smemo zvišati socialne pomoči. Ker potem ljudje ne bi hoteli delati! Le zakaj ne? A je kdo pomislil, da ljudje ne ostajajo doma, ker bi bilo 385 evrov tako bogastvo, ampak ker je 638 evrov tako bedno plačilo za 40 ur dela na teden? Sploh glede na to, da nekaj kilometrov severno pri podobni gospodarski rasti dobivajo trikratnik tega. Ampak ne, ker delavstvo nima moči (več kot očitno tudi nima svoje stranke v vladi), si zdaj ne more izpogajati niti blagega lajšanja revščine, ki nastaja zaradi bežanja dobičkov navzgor. Tako smo namesto usklajevanja socialne pomoči s cenami iz leta 2009 dobili odurno kampanjo, ki prejemnike pomoči označuje za lene parazite.

Bedaste laži o škodljivem vplivu tega, da država brezposelnih ljudi ne pusti crkovati, niso plod neke spontane ljudske neumnosti, ampak prihajajo naravnost od Socialnih demokratov.

Ko pa že govorimo o parazitih, se je treba vprašati drugače: kdo v resnici živi na račun koga? Mar ni z davčnimi odpustki ta vlada podarila ogromen kos proračuna najbogatejšemu odstotku prebivalstva? Mar ni ista politika ob bežanju davčnih prilivov v davčne oaze tiho? In mar nimamo v tej državi izjemno nizko obdavčenega kapitala, pri tem pa celotne kartele direktorjev, ki so potapljali podjetja in danes dobivajo nagrade? Ne gre pozabiti niti na to, da bomo v prihodnjih letih 1,2 milijarde podarili najbolj parazitskim organizacijam na svetu: orožarskim lobijem.

Pri vsem tem je postalo kristalno jasno, da Socialni demokrati niso delavska stranka niti po imenu. Prav tako je jasno, da so v GZS pripravljeni uporabljati vsa sredstva, da bodo rušili socialno državo tudi po sumljivih in nedemokratičnih kanalih ter pri tem uporabljali nevarno retoriko, ki del prebivalstva označuje za odvečnega … Delavci, ki so jih sami vrgli na cesto, so zanje tako rekoč za odstrel. Vse skupaj je postala strupena koalicija proti dostojnemu delu. Dovolj je bilo njihovega natolcevanja o »lenuhih«. Tudi če strukturna brezposelnost ne bi obstajala (kar v kapitalizmu vedno bo), nesprejemanje slabih služb ni enako lenobi! Če so ljudje preleni, da bi zavoljo njihovih dobičkov opravljali bedno, agencijsko, podplačano, izčrpavajoče in ponižujoče delo, je treba takšno lenobo le podpreti. Ne nasedajmo lažem GZS – če si ne izborimo dostojne socialne pomoči, bomo privolili v njeno logiko: »Vzemi delo pod našimi pogoji ali crkni!« Po njenem delovanju zadnja leta lahko vidimo, kakšne pogoje dela si želi uvesti. In ker smo ravno pred volitvami, dodajmo še to: noben kandidat, ki zdaj ne podpira niti tega malega ukrepa proti revščini, ne bo niti v času mandata storil nič za boljše življenjske razmere.