Toponimi pozabe

Heni Erceg

26. 4. 2018  |  Mladina 17  |  Hrvaška

To je uličica v središču Zagreba, v katero zaideš zgolj po naključju. V njej najdeš kavarnico ali dve, med bleščečimi reklamami in bankomati pa je skrit oziroma komaj viden skromen spomenik dvema resničnima junakinjama hrvaškega antifašističnega gibanja. Ta neopazna pasaža se zadnjih nekaj let spet imenuje Prehod sester Baković. Spet pravim zato, ker sta v devetdesetih letih – v vrtincu evforije vračanja Hrvatov k tisočletnim ognjiščem in ločitve od osovražene Jugoslavije – sestri izgubili pravico do tega, da se ju spominjamo, čeprav je ta spomin ponazarjala le uličica, nič daljša od malo daljšega hodnika. Težko bi rekli, da prav veliko Hrvatov sploh ve, kdo sta bili sestri Baković in s čim sta si zaslužili resda zanemarjena doprsna kipa, ki ju je komaj mogoče opaziti v središču mesta, v katerem sta živeli. No, kako bi to sploh lahko vedeli ljudje v državi, kjer se leta in leta zatira vsakršen spomin na antifašizem, v državi, kjer – čeprav je bila med drugo svetovno vojno vključena v zvezo antifašističnih držav – niti letos ne bo nobene uradne prireditve, s katero bi počastili 9. maj, svetovni dan zmage nad fašizmom.

Rajka in Zdenka Baković sta bili v resnici poosebljenje tistega najboljšega, kar je dal hrvaški antifašizem. Izhajali sta iz premožne zagrebške družine, v kateri so bili vsi štirje otroci člani odporniškega gibanja. Brat Jerko je bil član komunistične partije od leta 1939, ilegalec in aktivist, ki so ga leta 1941 ustaši strpali v taborišče Jasenovac. Rajka in Zdenka, mladi in pogumni dekleti, sta v središču Zagreba, fašistom pred nosom, imeli kiosk, ki je bil skrivno srečevališče komunistov in kraj izmenjave informacij, vse po nalogu sekretarja CK KPJ Radeta Končarja. O sestrah Baković mi je pogosto pripovedoval oče, predvojni ilegalec in član odporniškega gibanja, ki se je družil z Rajko in Zdenko in se skrival v družinskem stanovanju Bakovićevih. Pripovedoval je tudi o njuni strašni smrti … Predniki tistih, ki so te dni obstruirali počastitev spomina na preboj preživelih taboriščnikov iz Jasenovca z mahanjem z ustaškimi zastavami, so Rajko ujeli in jo mučili do smrti, kar pet dni. Za sestro Zdenko se domneva, da je, prav tako mučena, skočila iz tretjega nadstropja zgradbe ustaške službe za nadzor. Ali pa so jo predniki teh, ki danes legalizirajo ustaški pozdrav Za dom spremni, preprosto vrgli skozi okno z istim pozdravom na ustih. Kakorkoli že, nobena od sester ni spregovorila, izdali nista niti enega od soborcev. Sicer pa je družina Baković nekoč davno z Brača odšla v Bolivijo, oče je tam obogatel, tam so se rodili vsi štirje otroci in od tam so se vrnili v Zagreb. Tu so potem fašisti ubili Rajko in Zdenko. Tam, v bolivijskem Oruru, rojstnem mestu sester Baković, ena od avenij nosi ime Rajke Baković.

Kaj pa Zagreb? Hrvaška? Zagreb jima je – komajda – posvetil mali sivi prehod, skril doprsna kipa, ju prepustil pozabi. Sicer je to mesto, ki svoj praznik praznuje 31. maja in ne kot nekoč 8. maja, ko so partizani osvobodili hrvaško prestolnico. To je država, ki noče prevzeti pokroviteljstva nad slovesnostjo ob dnevu zmage nad fašizmom, ki ga slavijo v Parizu, Londonu, Moskvi … in Berlinu, veliko denarja pa bo namenila za slovesnosti v Pliberku, kraju, kjer so se vdali hrvaški kvizlingi. To je država, kjer so že tretjič potekale tri ločene žalne slovesnosti v koncentracijskem taborišču Jasenovac, ker se Srbi in Judje uradne slovesnosti nočejo udeležiti zaradi nedavne vladne odločitve, da je ob nekaterih priložnostih vendarle dovoljeno uporabljati ustaški pozdrav Za dom spremni. To je država, kjer je predsednik vlade – brez predsednice države – spet zlovoljno in v spremstvu le kakih sto uradnikov obiskal Jasenovac in tam Srbe, Jude in partizane, ki mu nočejo biti za kritje pri njegovem prigodniškem antifašizmu, drzno oštel z besedami, da »si žrtve tega niso zaslužile«.

Ne, žrtve Jasenovca, več kot 80 tisoč ubitih, si niso zaslužile, da to grozljivo ustaško morišče postane kraj sramote, ker so tako imenovano spominsko središče namerno pustili propadati, potem ko so ga spremenili v zelo omiljeno predstavitev stvarnih dogodkov z namenom, da bi obiskovalci v Jasenovcu videli delovno taborišče, ne pa kraj, kjer je potekalo rasno iztrebljanje. Zato si je tu mogoče ogledati opeko, ki so jo izdelovali taboriščniki, ne pa tudi nožev in sekir, s katerimi so jih usmrčevali. Prav tako propada spomenik žrtvam zločina v Jasenovcu, zato pa se nedaleč od taborišča bohoti marmorna plošča, ki z napisom Za dom spremni slavi zločince. O jasenovškem genocidu se v izobraževalnem procesu ne govori, šolarji ne obiskujejo nekdanjega taborišča, to ni prostor izobraževanja in seznanjanja z mračno preteklostjo, ampak zgolj neprijetna točka za cinično pieteto hrvaške nacionalistične elite, kraj, ki ga vsako leto obišče le nekaj tisoč ljudi, v glavnem tujcev.

Spominjam se obiska v Sachsenhausnu, nacističnem taborišču v bližini Berlina, kjer so grozote, trpljenje in vsa odvratnost fašizma predstavljeni do najmanjše podrobnosti in tako otipljivi, da bi to zadoščalo za streznitev vseh nekdanjih in sedanjih fašistov, ki so počasi zavzeli nezanemarljiv politični in javni prostor v Hrvaški. Čeprav so v Sachsenhausnu pobili trikrat manj »sovražnikov« kot v hrvaškem Jasenovcu. Toda Nemci so zlo nacizma začeli predelovati že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, Hrvaška pa se v svoji omejenosti odreka boljši, antifašistični preteklosti na račun mračne ustaške, spretno inducirane v celoten javni prostor. Zato Jasenovac nikoli ni postal kraj spomina in svarila. Je le zatohel toponim tragične družbene pozabe.