Norost, imenovana NLB

Janko Lorenci

4. 5. 2018  |  Mladina 18  |  Kolumna

NLB bo morda pomembna predvolilna tema, tem bolj, ker njena prihodnost ostaja negotova. Zadnji čas so največ prahu dvigale vloge hrvaških varčevalcev. Šefa uprave Brodnjaka bi morali nadozorniki zamenjati (ali zamenjati njih, če tega ne bi storili), že ko je plačal prvo sodbo hrvaškega sodišča. Mu lahko zaupamo zdaj, ko ima tudi politično kritje za neplačevanje takih sodb in ko se odkrito zavzema za prodajo NLB? Težko. Kakorkoli, bistveno ostaja vprašanje, ali bo banka privatizirana, se pravi prodana tujemu lastniku ali ne.

Če hoče odhajajoča vlada banki dobro, ne sme sprejeti nobenih novih zavez ali obljub o prodaji. Za naprej pa lahko samo molimo, da bo nova koalicija normalna, da torej NLB ne bo hotela prodati. O njeni usodi tako najprej odločajo volivci. Desnica in Šarec sta v celoti za prodajo (lažni patriot Janša je v deželo celo klical trojko), SD, SMC, Desus motovilijo, odločno proti je samo Levica. Cerar se je, kot se zdi, proti koncu mandata odločil, da banke ne bi prodali. To je za državo koristna, a zelo pozna odločitev. Premier je imel glede NLB slabe svetovalce, sodelavce in partnerje: finančna ministrica, sicer vestna uradnica, preveč posluša Bruselj in v zahtevnih situacijah ne zna improvizirati, guverner Jazbec je Banko Slovenije spremenil v ponižno ekspozituro EBC, igral pri sanaciji NLB vlogo kolaboranta tujine, si tako tam prislužil dobro službo, z gnilo poslansko pomočjo pa si pohlepno prisvaja še odpravnino. Tudi vodstva NLB niso bila dosti boljša.

Neprodaja NLB je zaželen, mogoč in realen razplet. Na voljo je več poti, morda se najbolj vsiljuje tale.

Nova vlada prodajo NLB zavrne. Komisija nam je ne more ukazati, lahko pa zahteva, da banka vrne znesek, ki ga je država dala za sanacijo. Žal nam je, tako ne gre, mora odgovoriti nova vlada, zaveze so bile izsiljene, trojka (ki nam je kot slaba šlogarica napovedala gospodarsko hiranje) nas je prisilila, da smo sanacijo NLB preplačali za debelo milijardo. Imamo vso moralno in pravno podlago, da zaveze zavrnemo. Nato vlada pri evropskem sodišču vloži tožbo proti vrnitvi celotnega zneska in zahteva, da se od dokapitalizacije odšteje škoda, ki jo je NLB pretrpela zaradi komisijinega omejevanja, saj je ta bistveno previsoko ocenila bančno luknjo, banki omejila poslovanje, ji grobo onemogočila rast itd. Nato vlada sklene, da bo banka preostali, krepko zmanjšani znesek vrnila državi v denimo treh letih. NLB bi lahko potem zadihala in se spet začela razvijati.

To je povsem izvedljiv scenarij, pravijo poznavalci. Glavni pogoj zanj je seveda politična volja nove oblasti, da se banka ne proda. Potrebno pa bo tudi tesno sodelovanje vlade, guvernerja, ki bo drugačen od Jazbeca (nomen est omen), in NLB. Operativni načrt bi morala daleč od oči javnosti in običajnega političnega kokošnjaka izdelati ozka, sposobna ekipa.

Koncept novih pogajanj s komisijo je preprost: nastopiti ofenzivno in z navajanjem dejstev o bančni sanaciji, tudi tega, da jo je Slovenija edina plačala sama, potem pa bila za to kaznovana. Dosedanje prosjačenje za drobne koncesije in nenehna defenzivnost sta se pokazala kot povsem zgrešena strategija.

Za tak scenarij bodo potrebni volja, spretnost in tudi nekaj poguma, a spet ne zelo izjemnega. Italija, na primer, ima s komisijo na desetine sporov pred evrosodiščem. Občutek je, da se je Cerarjeva vlada v razmerju do tujine postopoma vsaj malo utrdila. Pri tem pa se je treba jasno zavedati grde resnice, ki jo je Janis Varufakis formuliral takole: veliki delajo v EU, kar hočejo, mali trpijo, kar morajo.

To pomeni, da moraš za to, da kaj pridobiš oziroma manj izgubiš, nekaj tudi dati. Toda če samo trpiš in se ne upiraš, po navadi izgubiš vse, EU ni liga gentlemanov. Z izsiljeno prodajo NLB lahko izgubimo ogromno. Banka nosi zlata jajca, take kokoši pa ne prodaš, kot pameten kmet ne proda krave, ampak prodaja mleko. NLB je, zračunano na podlagi zgodovinsko visokega dobička, vredna kake tri milijarde evrov, potencialni kupci pa bi radi zanjo plačali vsaj polovico manj. Znižanje cene skušajo domači in tuji ribiči v kalnem doseči na različne načine, tudi tako, da se je nenadoma pojavil problem hrvaških varčevalcev, da se pri nas vodi nenehna medijsko-propagandna vojna za razprodajo itd. Če bi NLB prodali poceni, že od polomije z NKBM vemo, da bi kupec samo prvo leto potegnil iz nje za milijardo ali več dobička. To bi bila nora in izdajalska prodaja. In še enkrat: če bo novo vlado vodil Janša, lahko NLB že zdaj odpišemo.

Če bi Cerarjeva vlada na začetku mandata zravnala hrbtenico, bi eujevske uradnike brez večjih težav navadila, da se ne upognemo na vsak migljaj. Tudi za novo vlado je strašno pomembno, kako si bo v razmerju s tujino postlala takoj po startu. Če bo dovolj trdna in spretna, lahko doseže materialno in simbolno prelomnico našega bivanja v EU in prekine katastrofalno razprodajno zgodbo. NLB in Mercator sta dramatično opozorilo, da se zlasti strateška (in seveda vsa uspešna) podjetja preprosto ne prodajajo. Toliko bolj, ker se mednarodne razmere zaostrujejo, ker egoizem nacionalnih držav narašča in razganja tudi EU. To pomeni, da toliko bolj potrebujemo lastne vlečne konje. Z bolnimi razprodajami postajamo vedno bolj odvisni od tujih korporacij in prestolnic. Kaj bo šele, če se EU razdeli, mi pa cepnemo iz prve hitrosti in ostanemo na obrobju? A nikar ne mislimo, da si bomo s poslušnostjo pri NLB kupili prvo hitrost. Dogaja se nam norost: gospodarsko se vzpenjamo, a se še naprej razprodajamo, bežijo nam ljudje, kapital in suverenost.