Ujetniki orožja

Janko Lorenci

11. 5. 2018  |  Mladina 19  |  Kolumna

Svet se po hladni vojni še ni tako oboroževal – lani je za vojaške namene porabil 1,45 bilijona (1450 milijard) evrov, pravi zanesljivi švedski Sipri. Največ Amerika (507 milijard, se pravi tretjino svetovnega zneska), nato Kitajska (190), Savdska Arabija (58) pa Rusija in Indija. Nemčija je s 37 milijardami na devetem mestu, a napoveduje, da bo postopoma izpolnila Natovo zahtevo po dveh odstotkih BDP za orožje. Če jo bodo druge članice Nata posnemale, se bodo njihovi vojaški izdatki občutno zvišali. Za primerjavo: v t. i. podnebni sklad Združenih narodov je bila vplačana le tretjina od predvidenih sto milijard dolarjev.

Divje oboroževanje je še eno slabo znamenje časa. Razmere so hujše kot med hladno vojno – sedanji svet je bolj kaotičen, krize je teže nadzorovati, sprtih igralcev je več. Mednarodno pravo toliko da ni mrtvo.

Kopičenje orožja ne prinaša nobene koristi, zažira pa druga področja. Nevarno je že samo po sebi. Zgodovinar Taylor je za zloglasno leto 1914 rekel: »Nikjer ni bilo zavestne odločenosti za vojno. Državniki so postali ujetniki svojega orožja. Velike armade, postavljene zato, da bi zagotovile varnost in mir, so s samo svojo težo speljale narode v vojno.«

Človek teži k temu, da tisto, kar izdela, tudi uporabi (nekakšna izjema je umetnost). Če sediš na grmadi orožja, se počutiš močnega in te mika, da bi ga uporabil vsaj za izsiljevanje, če ne za pokončanje šibkejših. Bolj ko si oborožen, nevarnejši si, a tudi bolj ogrožen – ker to prav tako počnejo drugi. Če se vsi oborožujejo, si torej ne zaupajo in ogroženost vseh se neizbežno veča. Toliko bolj, ker kopičenje in lahkotna raba orožja kažeta, da se kolektivna psiha spreminja. Vrednoto miru izpodriva kultura zastraševanja in vojne miselnosti – vojne postajajo sprejemljivo sredstvo za dosego ciljev. To gre tako daleč, da se vojaški strategi igračkajo celo z doktrinami, kako jedrsko orožje v resnici uporabiti, ne da ga imajo samo za sredstvo za medsebojno jedrsko odvračanje.

Tudi zdaj veliki in mali politiki nočejo velike vojne, saj se, če ne drugega, bojijo zase. Toda kopičenje orožja, vojna retorika, inflacija groženj, intervencij, sankcij ... imajo svoj srk, ki nas peha v večja tveganja, večjo ogroženost, večjo verjetnost vojn, tudi ultimativne. Spet gre – darilo novega tisočletja – za vojno in mir.

Nikakršno naključje ni, da gre ta srk vštric z ideologijo neoliberalizma, ki s svojo logiko načenja notranjo stabilnost nacionalnih držav in te domače napetosti neizbežno prenaša na mednarodno raven. Hkrati notranji nemir družb splavlja na površje bizarne, smešne, nevarne voditelje, kakršen je Trump. Zdaj ga po malem že slavijo kot avtorja korejskega sporazumevanja in celo predlagajo za Nobelovo nagrado za mir. Trump mirotovorec? Nikakor, Koreja ga bo kvečjemu spodbudila, da bo z gorjačo še bolj mahal tudi drugje, bedna evropska politika pa mu bo pri tem pomagala ali vsaj ploskala. Sicer pa gre bolj kot za Trumpa za Ameriko; ker svet manj kot nekoč fascinira in obvladuje s svojim way of life, kulturo, ekonomijo, toliko bolj jaha na preostali primerjalni »prednosti« – ogromni vojaški gorjači. Nemirnejši in nestabilnejši ko je svet, vplivnejša je. Destabilizira ga tudi zato.

V to poglavje med drugim spada načrtno slikanje Rusije kot agresivnega imperija zla. A to je prej grofija kot imperij. Že podatki o vojaških izdatkih jasno govorijo, da Rusija, sicer nikakršen zgled, v vsem razen v jedrski oborožitvi vojaško obupno zaostaja za Ameriko in Evropo in ni zanju nikakršna resna grožnja. Za demonizacijo te države se skriva klasično iskanje zunanjega sovražnika, upravičevanje lastnega oboroževanja, najbrž tudi stara želja spraviti Rusijo povsem na kolena in jo spet napraviti jelcinovsko, se pravi nemočno odprto za zahodni kapital in vpliv. To je jalovo, a tvegano početje, ki samo krepi ruski občutek ogroženosti, nacionalizem in avtoritarnost.

Svet se vrti v slabo smer. V tem še mladem tisočletju nas kar naprej zadevajo krize – največja ekonomsko-finančna kriza povojnega sveta, največji begunski val po drugi vojni, mednarodni terorizem in fundamentalizem, težave EU, kriza liberalne demokracije, množeče se okoljske grožnje. In kot dodatek še vse otipljivejša vojna nevarnost. Že vsaka teh kriz je težko obvladljiva, skupaj pa postajajo eksplozivne.

Paradoks prav tolče v oči: bolj ko smo oboroženi, bolj smo ogroženi. Kolektivni oboroževalni norosti se je treba upirati, tudi lokalno, tudi s peticijami proti pretiranim vojaškim izdatkom in tudi s premislekom, koga voliti. Zdaj nas v pospešeno oboroževanje, bolj ali manj namenjeno tujim ekspedicijam, sili Nato, slepo ameriško orodje. Izstopiti iz njega je težko, ker bi lahko doživeli sankcije, toda pretirane zahteve je treba gladko zavrniti, podobno kot na primer zahteve komisije EU po prodaji NLB. Tudi pri tem vsiljenem oboroževanju gre v bistvu za vprašanje avtonomije in obrambe lastnih interesov. Prav tako za upravičeno nasprotovanje več kot očitnim norostim in hinavščini Zahoda. Divje oboroževanje je nevarno in nemoralno.

Neko razumno dimenzionirano vojsko je treba imeti. A neprimerno pomembneje je, da je država vitalna in pri srcu svojemu prebivalstvu. Če daješ za orožje preveč, nujno zanemarjaš ljudi. Skratka, ustrezno odmerjena obramba je tudi pomembno razvojno vprašanje. Navzven si lahko varen le, če si varen navznoter. Glavna težava je skoraj povsod po globusu v tem: družbe se ne počutijo varne doma, znotraj svojih mej.