V alternativi

Vlado Miheljak

11. 5. 2018  |  Mladina 19  |  Dva leva

»Katoliška socialna doktrina vidi v Marxu svojega velikega nasprotnika, a hkrati mu izkazuje veliko spoštovanje.«
— Oswald von Nell-Breuning, eden najpomembnejših predstavnikov katoliške socialne misli dvajsetega stoletja

»Z velikim presenečenjem smo sprejeli novico, da se namerava predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker ob dvestoti obletnici rojstva Karla Marxa udeležiti prireditve v njegovem rojstnem mestu Trier. Karl Marx je s svojo radikalno, razredno-bojno politično doktrino neposredno vplival na drastične in sistematične kršitve temeljnih človekovih pravic, predvsem v državah, kjer so v 20. stoletju uvedli socialistične sisteme pod vodstvom komunističnih strank. Na desetine milijonov ljudi po vsem svetu je bilo umorjenih zaradi ideologije, ki izhaja iz Marxovega nauka. Slovenija je z več kot 600 grobišči izvensodno pobitih nedolžnih žrtev živa priča tega genocida.«
— Vodja slovenske delegacije pri Evropski ljudski stranki Milan Zver

»Tout ce que je sais, c’est que moi, je ne suis pas marxiste.«
— Marxova samolegitimacija, ki sta jo nekdanja člana zločinske organizacije Zver in Janša preslišala

Ko sem kot mlad podiplomski študent psihologije leta 1983 zvedavo sedel v veliko predavalnico na Freie Universität v takratnem Zahodnem Berlinu, sem na prvem predavanju na svoje presenečenje poslušal t .i. grundrisse. Ne morebiti zgodovinskega Wundtovega Orisa psihologije (Grundriss der Psychologie, 1896), ampak Marxov Grundrisse der Kritik der politischen Ökonomie. Pred tem si moral kot študent psihologije na FF v Ljubljani iti tri nadstropje višje, da si slišal besedo Marx, kajti na psihologiji je ni bilo slišati. Ni bila anatemizirana, a zanjo v amerikanizirani psihologiji ni bilo prostora. No, popularni berlinski profesor Klaus Holzkamp je v nabito polni predavalnici univerze, ki je z ameriško pomočjo in intervencijo nastala kot dedinja hladnovojne delitve Berlina, z Marxom uvedel problem razumevanja subjekta v preseku socialnega in družbenega sistema. Pač nekako tako, da produkcijska forma uokviri formiranje verovanj, mitologije, umetnosti, pa tudi jezikovne kulture subjekta ... Spomnim se, da je bilo prvo predavanje zame težak jezikovni in vsebinski zalogaj. Vsekakor pa je svojevrsten paradoks, da je v akademskih krogih na Zahodu Marx predvsem najpomembnejši socialni filozof 19. stoletja, ki se je med drugim ukvarjal s kritiko ideologij(e), v postkomunističnih deželah naglih sprememb in razkroja pa konvertiti, apostati ali slepi potniki zaradi slabe vesti iz velikega misleca delajo ideologa. In to ne le nevedni, zmerno inteligentni politiki. Ampak tudi tisti, ki bi zaradi formalne izobrazbe morali biti sposobni preseči prostaško vrednotenje zgodovinskih dogodkov in zgodovinskih osebnosti. Denimo Milan Zver, ki ima doktorat iz družboslovja, se zaganja ne le v simbole delavskega gibanja in socialne revolucije, ampak tudi v samega Marxa. Intervencija je tako bizarna, kot da bi kdo Jezusu pripisali zločine, storjene v imenu krščanstva, in zahteval prepoved ali odstranitev križev in krščanskih znamenj, ki so posejana ob cestah in poteh širom po deželi. Pa je bil križ skozi zgodovino prav tako neredko očividec in pričevalec zločinov, genocidov, kot je bila denimo kdaj pa kdaj rdeča zvezda. Ko so šli križarji osvobajat jeruzalemska vrata, so na poti tja, tam in na poti nazaj pobijali, posiljevali, ropali ... in ko je krščanska Evropa osvajala nove svetove in celine, je iz čolna vselej najprej izskočil svečenik z dvignjenim križem, za njim pa konkvistadorji z bridkimi sabljami, s katerimi so odrobili glave divjakom in poganom, ki se niso znali ali hoteli prikloniti križu in sveti knjigi. Ampak še bolj banalni, naravnost butasti so očitki predsedniku evropske komisije, ker se namerava udeležiti dvestote obletnice rojstva velikega misleca iz Trierja.

Trier?! V različnih obdobjih sta ga zaznamovala dva Marxa. Ki imata ob mnogih razlikah tudi marsikaj skupnega. Oba sta denimo avtorja knjige z enakim naslovom: Das Kapital. V devetnajstem stoletju se je tam rodil socialni filozof Karl Heinrich Marx, od leta 2001 do leta 2007 je bil njegov soimenjak kardinal Reinhardt Marx tam škof. Danes je slednji zelo vpliven münchensko-freisinški nadškof, do nedavna je bil tudi predsednik škofovske konference EU (ComECE) in predsednik nemške škofovske konference. Ima sicer »standardno« hipoteko zarote molka ob spolnih škandalih nemške duhovščine, a je za visok položaj v RKC neverjetno odprt in liberalen. Resda nasprotuje splavu, a dopušča mehke oblike postkoitalne regulacije (npr. t. i. jutranja tabletka), ima veliko tolerance in razumevanja za ljudi istospolne usmeritve, je nadvse kritičen do evropske brezdušne begunske politike, besedna zveza človekova svoboda je reden gost v njegovem besednjaku ... In kardinal Marx v svoji knjigi Das Kapital polemizira s filozofom Marxom. Sooča, išče skupne točke in razlike med učenjem Karla Marxa in doktrino družbene odgovornosti v konceptu socialnotržnega gospodarstva. Predvsem pa v knjigi Das Kapital lepo pokaže, s kakšnim spoštovanjem obravnava sicer nasprotnika lastne krščanske socialne misli, katere domet je manj radikalen kot Karlov. V svojem Kapitalu pa vendarle pride do ugotovitve, da »kapitalizem brez človečnosti, solidarnosti in pravičnosti ni moralen in nima prihodnosti«. Te širine družboslovec Zver ne premore.

Zakaj je to tako? Morda je odgovor skrit v slovitem Marxovem stavku v Uvodu v Grundrisse, da je politična anatomija Janše ključ za razumevanje anatomije sledilcev. No, morda ni napisal čisto dobesedno tako. A sporočilo gre prav v to smer. Problem SDS je, da je njen predsednik zadnji nekdanji član »zločinske ZKS« med vsemi aktualnimi predsedniki političnih strank. Prav tako so bili člani partije vsi pomembnejši člani njegove stranke: Zver, Šircelj, Gorenak, Černač itd. Pač vsi, ki v stranki kaj pomenijo, pa ob razpustitvi partije niso bili premladi za članstvo.

O. K. Ampak dve stvari pred naslednjimi volitvami pa vzbujata optimizem. Najprej to, da imamo končno alternativno izbiro. Denimo, če boste volili v Grosupljem, boste lahko izbirali med Janšo in Janšo. Med Ivanom in Janezom.

In še bolj optimistično je, da imate po našem volilnem sistemu samo en volilni glas. Samo enkrat lahko zgrešite.