Zdrava kmečka pamet

N'toko

11. 5. 2018  |  Mladina 19  |  Žive meje

Zdrava kmečka pamet je postala dragoceno blago. Vsi se pretvarjajo, da jo imajo. Politiki in publicisti, odvetniki in podjetniki, blogerji in bankirji – vsi bi bili nenadoma radi videni kot pristni ljudje zemlje. Vsi trdijo, da razumejo svet v vsej njegovi primitivni preprostosti in da niso omadeževani s komplikacijami modernega življenja. Vsi hitijo dokazovati, da je črno črno in belo belo. Da je dec dec in baba baba. Da brez dela ni jela. Da se brez muje še čevelj ne obuje. Da je 1 + 1 = 2. Kaj bi z brezkrvnimi birokrati, filozofi in intelektualci – temi meščanskimi izprijenci, ki vedno zameglijo naravna dejstva s svojim babilonskim blebetanjem? Danes je pomembno, da imaš uvid v stvari »takšne kot so«, in da posledično tudi poznaš »rešitve, ki delujejo«. To je bolj ali manj slogan vseh političnih tekmecev na letošnjih volitvah.

Gotovo mora obstajati razlog, da se politikom leta 2018 tako mudi dokazovati svojo preprostost. Seveda nihče od nas res ne verjame, da je današnja družba v čemerkoli podobna veliki kmečki družini, katere problemi se lahko rešujejo s preprostimi truizmi. Če kaj, drži nasprotno: še v najbolj tradicionalnih agrarnih koncih države so življenja ljudi podvržena kompleksnim mehanizmom upravljanja populacij. Zdrava kmečka pamet ne odloča niti o količini gnoja na njivah, ampak jo strogo odmerjajo evropske direktive, nadzorujejo inšpekcije in subvencionirajo mednarodni skladi. Prav v tem trenutku skupine ekonomistov preučujejo, katere spodbude ali kazni uvesti, da iz njihovih aktivnosti iztisnejo zaželeno stopnjo gospodarske rasti. Vsi skupaj smo delčki globalnega kapitalističnega stroja, in kot takšni smo ves čas izpostavljeni meritvam, ocenam in izboljšavam – rojevamo se v kontroliranem okolju visokotehnoloških bolnišnic pod nadzorom strokovnega osebja, naš obstoj se takoj vnese v uradno dokumentacijo, od takrat pa se vse od našega zdravstvenega stanja do šolskega uspeha, finančne in kriminalne zgodovine vodi v digitaliziranih državnih evidencah. Dlje od primitivne narave skorajda ne gre.

Ta sodobna biopolitična ureditev je hkrati zaželena in grozljiva. Medtem ko nam podaljšuje življenja, gradi pločnike in vrtce ter vzdržuje občutek reda in socialnega miru, nas hkrati spreminja v nebogljene mravlje, izpostavljene nepopisno glomaznim mehanizmom nadzora, ki jih niti videti ne moremo, kaj šele, da bi jih obvladovali. V resnici nimamo niti najmanjšega vpliva na to, ali bomo jutri še imeli službe (oz. ali bodo te službe sploh še obstajale), ali bomo imeli pokojnine, ali nas bodo države pognale v nove sisteme distribucije ali v nove vojne ... O vsem tem ne bodo odločali niti naši izvoljeni voditelji, ampak brezosebno kolo globalnega kapitala, ki si bo prek takšne ali drugačne ureditve pač utrlo pot za svoje nadaljnje vrtenje.

Kaj torej v takšnem svetu počne koncept zdrave kmečke pameti? Morda je njena edina naloga ta, da zakrije našo popolno politično nemoč in prikazuje to vseobsegajočo kapitalistično matrico kot nekaj našega, domačega, zdravorazumskega ... Politiki, potem ko imajo za sabo usklajevanje neštetih direktiv raznih lobistov, kreditorjev in komisij, lahko stopijo pred kamere in povedo, da bodo storili tisto, kar jim narekuje stara ljudska modrost. »Znižati moramo davke, da bomo imeli službe! Saj to je jasna kmečka logika!« »Fleksibilizirati je treba trg dela, da bomo bolje živeli, to so že babice govorile!« »Pazite se tujcev, to vendarle vsi vemo!« Zveneli bodo, kot da so njihovi ukrepi usklajeni z nekakšnim starodavnim kozmičnim redom, ki ga preprosti človek zemlje mora poznati. In mi jim verjamemo, prikimavamo, da jih poznamo, ker nam to daje občutek vsaj delne obvladljivosti sveta.

Če kaj, je zdrava kmečka pamet včasih narekovala domačinom, da je treba mimoidočemu vsaj ponuditi deci cvička.

A če se samo malo sprehodimo nazaj v čase, ki danes veljajo za bolj preproste, bomo takoj našli drugačne vrste večnih ljudskih resnic. »Primi za lopato, da boš nekaj imel« je še v prejšnji generaciji veljalo za popoln absurd. Vsakemu je bilo takrat rečeno »uči se, da ti ne bo treba delati«! Prav tako ni nikomur padlo na kraj pameti, da bi lahko lažje odpuščanje delavcev prineslo več dobrih služb. Pred vojno bi se ljudem tudi zdelo nezamisljivo, da za potovanje potrebujemo potne liste in mejne prehode, kaj šele, da država ob rekah postavlja žico in svari, »naj se ne približujejo migrantom«. Še celo pred nekaj leti so bile migracije tujcev čez Gorjance in Kolpo vsakodnevni prizor, s katerim si ni nihče dajal preveč opravka – če kaj, je zdrava kmečka pamet narekovala domačinom, da je treba mimoidočemu vsaj ponuditi deci cvička.

Moj namen pa ni idealizirati ljudskega zdravega razuma nekega drugega časa (ta bi še nedavno med drugim imel za samoumevno tudi pretepanje žena in otroško delo), ampak podvomiti o tem, da je zdrava kmečka pamet sploh kadarkoli poganjala družbo. To, kar v nekem trenutku velja za ljudsko resnico, je vedno le odziv na nujnost, ki nam jo narekujejo prevladujoči tržni interesi. Seveda v njihovi logiki ni ničesar »preprostega«, »kmečkega« niti »zdravega«, ker pa nimamo druge izbire, kot da se podredimo njihovim kapricam, jih pač ponotranjimo in sprejmemo kot večna od boga dana dejstva. Proti temu se je težko boriti, lahko pa si ustvarimo precej jasno predstavo o tem, kaj bodo počeli politiki, ki se predstavljajo kot glasniki zdravega razuma: še naprej se bodo trudili oblikovati sistem po meri najmočnejših.