Lagati sebi

dr. Bogomir Kovač

11. 5. 2018  |  Mladina 19  |  Ekonomija

Volilna tekma mesec dni pred slovenskimi parlamentarnimi volitvami 2018 že kaže svoj sprevrženi obraz. Razdrobljenost in nepovezanost strank vodita v mrtvi tek štirih raznorodnih strank. Prevladujoči predvolilni populizem kaže ekonomsko nekonsistentnost programov in politično izpraznjenost debat. Pred štirimi leti je Cerar slavil neponovljivo zmago brez vizije in programa, letos si bodo zmagovalci delili povolilno operativno praznino. Za Slovenijo tiči izgubljeno razvojno desetletje, toda nihče ne ponuja strateških prebojev. Zdravstvo in varnost zanimata ljudi, ekonomija ni vodilna strankarska agenda, EU in sosedske politike so politična mimikrija. Politike zanima oblastni oportunizem. Za njihov svet je pomembno, koga poznaš in ne kaj znaš, če obrnemo Toninov novorek. Najbolj bomo to lahko videli na področju zunanje politike in migracij.

Deset let po krizi, najgloblji po veliki depresiji, ostajajo osrednja globalna vprašanja odprta. Globalni kapitalistični red razpada, ekonomska kriza se je povsod prevesila v politično, finančni sektor je v ZDA in EU saniran na račun socialne države. Obdobja visokih rasti, asimetrične globalizacije in brezskrbnega zadolževanja so minila. Laži in hinavstvo, provokacije in netenje sovraštev postajajo normalna pot mednarodnega političnega delovanja. Globalni svet postaja vse bolj fragmentaren, mednarodna ureditev kaotična. Tudi EU je na usodnih tranzicijskih prelomnicah, toda brez jasne sistemske transformacije. Mednarodno okolje je nepredvidljivo in tvegano. Slovenija pa živi v iluziji politične samozadostnosti in provincialnosti.

Vključitev v EU in Nato je že zdavnaj preživel cilj. Danes bi morali vedeti, da nam EU že na srednji rok ne ponuja več varnega zavetja, da je Nato v jedru razsutja domače vojske. Glede obeh prevladujejo vedno težje prebavljive politične enolončnice. Prihodnja vlada bo na to morala odgovoriti in najti rešitve. Naslednja štiri leta bodo tu enako odločilna kot tista na začetku devetdesetih in ona pri vstopu v evropske integracije. Bodo naša stališča bližje poljskim in madžarskim usmeritvam, morda avstrijskim ali nemškim, kaj storiti s francoskimi pobudami, morda z jedrnim Beneluksom, lahko hkrati dvorimo ZDA, Rusiji in Kitajski? Za zdaj prevladuje brezglavi pragmatizem, ko pojemo vse, kar nam skuhajo drugi. Če gradimo na klubskih zavezništvih, potem moramo vedeti, kdo nas želi in za kakšno ceno. Toliko čislana suverenost države zahteva večjo neuvrščenost in jasno ekvidistanco. Za to pa potrebujete trdna načela, dolgoročno zunanjo politiko, vešče izogibanje mednarodnim manipulacijam. Toda težko je lagati drugim, ne da bi obenem lagali sebi.

EU v shizmi svoje poglobitve in širitve spet več stavi na integracije. Balkan postaja njeno novo strateško polje delovanja, hkrati pa naša edina mednarodna primerjalna prednost. V teh namerah bi lahko odigrali pomembnejšo vlogo. Naše sodelovanje v misijah Nata bi morali izključno vezati na Balkan, našo mednarodno veljavo v EU pa povezovati z novo širitveno agendo. Toda zato bi morali vešče izkoristiti tradicionalni spor med Hrvaško in Srbijo, predvsem pa pametneje voditi meddržavni spor s Hrvaško. Če sami ne rešimo svojih balkanskih problemov, težko prodajamo rešitve drugim. Vzemimo še enkrat v precep dva razvpita primera, arbitražni sporazum in NLB. Oba bosta zagotovo del volilnih soočanj.

Pri arbitraži tiščimo v mednarodni spor, tudi prek sodišč, čeprav je že danes jasno, da nas pravni koraki oddaljujejo od edine možne bilateralne politične rešitve. Nihče ne bo in ne more od zunaj poseči v ta spor in vsiliti rešitev v korist ene ali druge strani. Mi pa hitimo z enostransko implementacijo arbitraže, čeprav ne vemo za končni izhod. Podobno je z NLB. Tu vežemo postopke poslovanja in privatizacije banke na pravne podlage dunajskega nasledstvenega sporazuma. Toda ta niti pravno niti časovno ne more rešiti problema NLB, lahko pa ga še naprej drago zapleta. Bomo tukaj morda tožili evropsko komisijo, ker Hrvaški ne prepreči sodnih izterjav premoženja (N)LB? To so politične neumnosti. Toda v obeh primerih slovenska politika nastopa kot dobro uglašen zbor, kjer ni alternativ. Vsi iščejo legitimnost na račun legalnosti, naša samoprevara je tu odraz pomanjkanja znanja in diplomacije. Pri arbitraži je čakanje na Godota smiselno, pri NLB pač ne. Toda Beckettova tragikomedija kljub temu izzveni kot farsa.

Podobno velja za večno vprašanje migracij. Tu spet ni političnega junaka, ki bi jasno obsodil rezilno obmejno ograjo in migracije postavil v politični kontekst mednarodne politike EU, univerzalne človeške solidarnosti in razvojnih potreb države. Primerjave z begunsko krizo 2015–2016 so nesmiselne. To je bila tragična politična trgovina med EU in Turčijo, pa tudi Libijo. V obeh primerih EU želi uporabiti nekakšne avstralske migracijske rešitve, toda te so za mnoge pribežnike daleč od demokratičnih in humanitarnih standardov. Finančna kriza je EU povezala, begunska pa razbila. Nalijmo si čistega vina. EU je samo v obdobju 2012– 2016 izdala 12,5 milijona dovoljenj za bivanje neevropskim rezidentom, Turčija še vedno shaja s 3,7 milijona beguncev. EU pa je klecnila pred 1,4 milijona in še danes nima rešitve. Njena in naša politika sta zgolj omejevanje gibanja ljudi in zmanjševanje finančne pomoči. Toda begunci in migranti danes ne ogrožajo nikogar, ne socialne države in ne njene varnosti. Na daljši rok pa nam lahko s pametno politiko pomagajo reševati demografski primanjkljaj in zagate trga dela. To pa je tudi slovenski problem.

Morda bi veljalo v deželi obmejne žice postaviti na severozahodu, da bi preprečili izseljevanje iz te zatohle države. Morda bomo dobili nove obraze za stare politike. Morda bomo doživeli usodo Italije in ostali brez vlade do novih volitev. Še dobro, da je nekje vmes Marijino vnebovzetje.