Panika!

Vlado Miheljak

18. 5. 2018  |  Mladina 20  |  Dva leva

»Dobra država presega delitve levo-desno, njen glavni cilj je kakovost državljanov ne glede na njihova osebna prepričanja ... Zavzemajo se za »korupcijsko lustracijo« za vse, ki so oškodovali Slovenijo. ... »Mi bomo sodelovali z vsemi, ki imajo reference in so programsko ustrezni.«
— Fragmenti iz izhodišč in načel Dobovškove Dobre države

Kakšna panika! Na levici in desnici. Na politični levici so prestrašeni, na desnici zmedeni. Panika kajpak zaradi nagle spremembe javnomnenjskih detekcij razpoloženja volivcev slab mesec pred volitvami. Panika na levici zato, ker ne znajo pojasniti, zakaj se je zgodil ta nagli, sunkoviti obrat, ko pač ni bilo nobenih velikih afer, dogodkov, ki bi pojasnili spremembe vedenja volilnega telesa. Panika na desnici pa po eni strani zato, ker Tonin (druge male stranke na desnici so marginalne, brez realne možnosti preboja v DZ) ve, da bi ga prepričljiv uspeh Janše bolj »pohodil« kot morebitni ponovni poraz desnice. Postavil bi ga nazaj v odvisno razmerje, ki mu je uspela predhodnica Novakova pobegniti. A paničen je tudi Janša. Tisti, ki vsaj malo pozna psihološki profil Janeza Janše, ve, da ga je silni obrat bolj zmedel kot navdušil. Že prej je večkrat rekel, da ne zaupa meritvam, ko mu kažejo slabo, in tudi, ko mu kažejo dobro, ne. In izkušnje z neuresničenimi dobrimi napovedmi na nekaj zaporednih volitvah so dejansko razlog za paniko. Paranoidna glava sedaj dan in noč razmišlja, kaj je zadaj. Kakšna potegavščina, kakšen nateg je tokrat na delu.

No, trenutno se zdi, da do velikega obrata res lahko pride. Ne zaradi naglih sprememb v detekciji preferenc. Vsak, ki se kaj malega spozna in ukvarja z javnomnenjskim raziskovanjem, ve, da nagle, sunkovite spremembe niso stabilen kazalec trendov. Tisto, kar bolj kot ankete kaže, da se na političnem prizorišču pripravlja nevihta, so subtilne spremembe v vedenju novinarjev ter v nastopih političnih konkurentov. Dogaja se nekaj podobnega, kot se je leta 2004. Novinarji so takrat kar naenkrat začeli verjeti, da se je Janša spremenil, da se je odpovedal svojemu »orbanovskemu« slogu. No, že takoj po prevzemu oblasti so doživeli streznitev. In sedaj je podobno. Spet imajo občutek, da mu morajo služiti, mu ugajati.

No, še bolj kot novinarji se odzivajo na potencialne strukturne spremembe javnosti politični tekmeci. Če so pred meseci tekmovali med seboj, kdo bo bolj kategoričen v izjavah, da koalicija z Janšo ne pride v poštev, so se sedaj naenkrat začeli sklicevati na (ne)kompatibilnost programov kot (iz)ključnega kriterija koalicijskih povezav. Kakšni programi neki! Kdo leta 2018 še išče razlike v programih? Sodobni politični nagovori volivcev potekajo z nekakšnimi »catch all« programi. Vsi so za zdravo okolje, vsi za razvijanje proizvodnje z dodano vrednostjo, vsi za človekove pravice, vsi za nacionalno suverenost, vsi za univerzalno dostopno šolstvo in zdravstvo ... A šele ko izgovori besedo človekove pravice Janša ali Mesec, se vzpostavi razlika. Boj proti korupciji si Janša predstavlja drugače kot denimo Dobovšek. In neodvisno sodstvo Janša drugače kot Cerar. Razlik med politikami ne naredijo programi, ampak razlike med akterji in naše izkušnje z njimi. Zato je vsakršno sklicevanje na programsko sorodnost zgolj izmikanje opredelitvi. Je bežanje pred potencialnimi lastnimi volivci, ki imajo pravico izvedeti, s kom bi se stranka, ki ji volivec podeli svoj glas in s tem mandat, spečala. In prav citirani Dobovšek je šolski primer izmikanja, ki pa je sicer prisotno pri večini strank. Kako lahko greš v koalicijo s stranko in njenim liderjem, ki v vseh dolgih letih, v katerih se je predvsem proceduralno izmikal preverjanju odgovornosti in sodnega epiloga, ostaja pod moralno hipoteko korupcije? Kako lahko greš v koalicijo s stranko in liderjem, ki ne zna sestaviti prepričljivega »knjigovodskega« izkaza nesorazmerno visokega in nejasno pridobljenega premoženja? Kako gre lahko resna stranka v koalicijo s stranko in liderjem, ki obremenjuje politične konkurente med drugim tudi s ponarejenimi, zlepljenimi listinami (npr. primer Türk)? Kako lahko gre v koalicijo s stranko, čigar lider skoraj dobesedno prepiše govor od Blaira in se potem, ko ga zalotijo, zlaže, da sta se oba zgledovala pri Masaryku? Itd., itd. In odgovore na vse te nedoslednosti bi morali iskati in pri vprašanjih nadležno vztrajati odgovorni novinarji. Kot bi tudi morali vztrajati pri odgovorih na vprašanje, kdo bi šel s kom v koalicijo.

A naj se vrnem k izhodiščnemu vprašanju, zakaj sunkovite spremembe, če se ni nič zgodilo. Ravno zato. Ker se ni zgodilo. Ker volivci niso dobili odgovorov na pričakovanja in zastavljena vprašanja. Ker stranke, ki nagovarjajo levo volilno telo, ne izražajo skupne volje, skupnih ciljev. Leta 2008 so strici iz ozadja s pištolami na hrbtu pripeljali Pahorja, Kresalovo in Golobiča k Jankoviću na Kongresni trg, da so pred volivci hlinili ljubezen – in so v zadnjem trenutku dobili izgubljene volitve. Sedaj so se vkopali vsak v svoj strelski jarek. In kot ta trenutek kaže, volitve izgubili. 

P.S. Najbolj inovativno rešitev so si zamislili pri Šarčevih: iti v koalicijo s SDS brez Janše. Lepe sanje. Dokler se ne zbudiš.