Doktorat za zločin

Heni Erceg

25. 5. 2018  |  Mladina 21  |  Hrvaška

Leto 1991 bi moralo biti njegovo. Mitsko leto boja za Hrvaško, ki pa ga je, žal, zamudil, ker takrat še ni imel razvitega nacionalnega čuta. Potem je v njegovo življenje treščil Agrokor, padli koncern, in premier se je lotil smrtno nevarne akcije reševanja države, prepričan o svojih sposobnostih generala in stratega, zaradi katerih bo nazadnje postal legenda. Toda, toda … prav tako kot v vojni na Hrvaškem ni šlo brez hudih zločinov, se niti pri ukvarjanju z Agrokorjem ni bilo mogoče izogniti koruptivni naravi stranke, ki državo »rešuje« že skoraj tri desetletja.

Portal Index je z objavo sumljivega dopisovanja med osebki, vključenimi v oživljanje Agrokorja, opozoril na razsežnosti navzkrižja interesov in ogromne zneske, ki so jih prejeli tako imenovani svetovalci, odvetniki, pisci lex Agrokorja … Še enkrat se je izkazalo, da ga ni položaja, niti vsakdanjega, kaj šele izrednega, od izplačevanja dnevnic do reševanja Agrokorja, v katerem se hadezejevci ne bi skušali okoristiti. Pri razkrivanju sumljivega postopka nacionalizacije in dejanj prisilne uprave Agrokorja, katere zločinsko delovanje, dogovarjanje po kleteh zagrebških gostiln, je omogočila prav ožja vladna ekipa, je največ lažne osuplosti pokazal ravno premier. Toda njegove amaterske igralske sposobnosti so se iz dneva v dan bolj sesedale same vase. Potem se je izkazalo, da je bil seznanjen z nedopustnim navzkrižjem interesov pri tako imenovani skupini Borg, ki je Agrokorju za svetovalske storitve po milosti Plenkovićeve vlade zaračunala milijonske zneske.

Toda premier je žrtvoval kmeta, podpredsednico vlade, in potem izstrelil sporočilo, ki je bilo slišati, kot bi si ga bil sposodil iz satirične Feralove rubrike Greatest shits, da bi bilo prav, če bi tisti, ki so nepošteno vzeli denar, tega zdaj vrnili! Toda zakaj naj bi ga vrnili, če pa so bile vse te svetovalne pogodbe napisane v skladu z zakoni, ki jih je oblikovala njegova vlada? Če niso bile, bi se morali z njimi ukvarjati preiskovalni organi, vendar pri tem nikakor ne bi smeli zaobiti vsaj politične odgovornosti gospoda premiera. Če sklepamo iz objavljenih elektronskih sporočil, je ta vsekakor vedel, na kakšne nezakonite načine se je z reševanjem Agrokorja menda reševala Hrvaška.

Vendar ne živimo v državi, v kateri bi se politična morala med drugim kazala z odstopom s premierskega položaja, zdaj ko je že popolnoma jasno, da se je proces Agrokor, ki si ga je premier zamislil kot svojo malo revolucijo, sfižil oziroma je zašel v napačno, tipično koruptivno smer, bodisi zaradi njegovega neznanja ali nesposobnosti. Ne, živimo v državi, v kateri je vse kot težka jutranja megla, ki se nikakor ne dvigne, v kateri med mandatom te vlade ni bila izpeljana nobena nujna reforma, saj se celotna vlada že leto dni ukvarja izključno s tem, kako nacionalizirati Agrokor in ga nato večino izročiti največjim upnicam – ruskim bankam. Toda politična nečimrnost prvega človeka vlade v okolju trajnih kriminalnih navad stranke, ki ji predseduje, je popolnoma zavrla Hrvaško. Ta je po vseh kazalcih na repu med državami vzhodne Evrope z docela uničeno industrijo in stopnjo izseljevanja, enako tisti v Albaniji in na Kosovu. Nima ustrezne suverenosti za izvajanje politike zaradi šibkih, skorumpiranih institucij in zaradi nacionalistične izključevalnosti, ki zavrača vse predloge od zunaj, je brez tujih vlaganj in brez podjetij, uveljavljenih na tujih trgih. Takšno podjetje je bil le Agrokor, njegova usoda pa bo, tako se zdi, odločila tudi o prihodnosti sedanje oblasti. Čeprav si ne smemo delati utvar o kakih predčasnih volitvah, sicer pa bi na njih Hrvaška tako ali tako spet izvolila tisto najhujše, torej prav to HDZ.

Stranko, ki je gospodarsko in demografsko uničila državo, vsilila ideologijo nacionalističnih srednjeveških državic, v kakršnih po ulicah dan za dnem marširajo nasprotniki človekovih pravic, ideologijo drhali, katere gla vne tarče so Srbi, Romi in pripadniki ranljivih skupin. Zaradi tega je te dni Svet Evrope opozoril Hrvaško, da se v državi še naprej stopnjujeta sovražni govor in fašizacija javnega prostora, in dodal neposredna priporočila za ustavitev teh nevarnih usmeritev. No, premier se za dokument ni zmenil, saj se ne sme zameriti svoji naravni volilni bazi, pobesnelim radikalcem, pa tudi ne močnemu desničarskemu krilu v stranki. Zaradi tega nosi poveljniško odgovornost za to, da je država ujetnica hudega gospodarskega nazadovanja in tolikšne nacionalistične razuzdanosti, da je te dni častni doktorat zagrebške univerze, nekdaj ugledne ustanove, danes ponižane in obtesane po meri proustaške vladajoče stranke, prejel Dragan Čović, predsednik HDZ Bosne in Hercegovine. In to za »prispevek k ohranitvi Hrvatov v BiH v težkih trenutkih razpustitve Hrvaške republike Herceg-Bosne«. Torej zločinske tvorbe, s katero se je zaradi številnih zločinov, ki so jih zagrešili njeni ustanovitelji, ukvarjalo haaško sodišče in ki je največ slabega prinesla prav Hrvatom v Bosni. Dragan Čović nosi breme več obtožb zaradi gospodarskega kriminala, pa tudi breme ustanovitve medvojnega taborišča za Bošnjake in prisilnega dela teh v tovarni Soko v Mostarju, ki jo je takrat vodil. Če je častni član tako imenovanega intelektualnega jedra postal človek, ki je opravljal etnično čiščenje in je častilec zločinske medvojne tvorbe, kaj drugega kot še intenzivnejše, nevarnejše marširanje desničarskih skupin lahko pričakujemo? In seveda povečevanje števila primitivnih zagovornikov ksenofobije in sovraštva.