Politika velikega šotora

N'toko

8. 6. 2018  |  Mladina 23  |  Žive meje

Na volilno nedeljo zvečer v strankarskih štabih ni manjkalo kislih obrazov. Videlo se je, s kakšno muko so nekateri poraženci prihajali pred kamere. Videli so se umetni nasmeški NSi-jevcev, prisilno ploskanje Židanovemu nerodnemu brbljanju, eksistenčna groza v očeh Erjavca, ki po desetletjih izgublja svoje parlamentarno gnezdo … Med vso to živčnostjo je bil izjema med poraženci le en politik. Če kje, bi sicer pričakovali nemir v taboru stranke, ki je na volitvah izgubila grozljivih 214.000 glasov. Stranke, ki je v kampanji razpolagala z enormnimi sredstvi, a je bila pred volitvami komaj vidna. Ki je še pred štirimi leti veljala za naslednico LDS-dinastije, zdaj pa so njeni volivci množično bežali h kamniškemu županu, k socialistom, k fašistom – kamorkoli, samo da so se jih rešili. A panike z njihove strani ni bilo zaznati. Ekipa Mira Cerarja je zadovoljno kramljala z novinarji, kot da ne bi ravno doživela zgodovinskega poraza in pomagala ustoličiti odkritega fašista.

Kaj točno se je zgodilo s Cerarjevo stranko? Kako ji je uspelo v času konjunkture, v obdobju relativne stabilnosti in celo brez omembe vrednih afer izgubiti 2/3 svojih volivcev? Morda je bil Cerar res samo slab politik. Toda slab ni bil le v smislu, da je škodoval ljudem (bodimo iskreni, mnogi še škodljivejši so ostali na oblasti dlje časa), ampak tudi sebi in lastni karieri. Privolil je v pravila igre, za katera je vedel, da ga bodo v neki točki izločila. In prav zato je že od začetka deloval kot politik, ki se poslavlja. Njegov celotni mandat je bil kot eno samo odlašanje neizogibnega konca, zaradi česar je vseskozi deloval kot bi bil paraliziran, danes pa je srečen, da mu je iz vsega tega uspelo izvleči bornih 10 odstotkov glasov. Kot se je posrečeno izrazil eden izmed njegovih političnih tekmecev: »SMC je stranka, ki bo umrla od strahu pred lastno smrtjo.«

Pravila igre, na katera je pristal Cerar, so jasna. Ko leta 2014 v Sloveniji ustanavljaš sredinsko stranko, zagotovo veš, kako bo ta delovala v političnem prostoru. Jasno je, da ne ustanavljaš množične organizacije, ki bi poskušala organizirati del družbe v boj za skupne interese, ampak da bo tvoja stranka projekt majhnega števila lastnikov domačega kapitala, ki morajo vsaka štiri leta pač prepričati volivce, naj jim zaupajo izvajanje »gospodarstvu ugodnih reform«. Gre torej za votel PR-projekt, ki poskuša teden pred volitvami nagovoriti čim več ljudi iz vseh možnih ideoloških taborov. Zato kampanje takšnih strank ne smejo izpostavljati specifičnih stvari, ki bi jih rade uresničile (to bi že delilo volivce), ampak samo obraz rešitelja, okoli katerega naj bi se narod poenotil.

Že dan po volitvah pa se mora novi obraz soočiti s problemom svoje politične nemoči. Njegova stranka pač ni šla skozi proces dolgoletnega vzgajanja kadrov in povezovanja z različnimi družbenimi skupinami. Nima svojih aktivistov, nima svojih strokovnjakov, niti nima svojih medijev, podjetij in mednarodnih povezav. Velika mreža institucij nekdanje LDS je že močno načeta in fragmentirana, zato ni več mogoče preprosto stopiti za njeno krmilo in postati Drnovšek. Vse, kar ima na voljo novi obraz, je kratkoročen dostop do državnega financiranja, prek katerega lahko najame poklicne sodelavce, ter taktično podporo nekaterih interesnih skupin. In ob prvem kazalcu, da stranka izgublja primat, bodo ti sodelavci že iskali službe in zavezništva drugje. Pri Cerarju se je zdelo, da ga že v štartu polovico kadra s koalicijskimi partnerji vred dojema kot zgodbo za par let. Kdor je bil pameten, je izkoristil sodelovanje s SMC kot začasno stopničko na karierni poti, in je bil že vsaj leto pred volitvami z eno nogo v drugi službi. Res ni nenavadno, da je premier odstopil v maniri užaljenega učitelja, ki ga nihče ne posluša.

Seveda lahko še tako votla stranka v parlamentu uresničuje nekatere zastavljene cilje – pri gospodarskih vprašanjih se tako ali tako strinjajo skoraj vse stranke, politični boj pa poteka le glede vprašanja, katera bo največ profitirala od kakega projekta. Kriza pa se pojavi okoli ideoloških tem. Tu se pokaže, kaj pomeni imeti strankarsko organizacijo v pravem pomenu besede. In očitno je, da je SDS pri nas edina stranka, ki je opremljena za ideološki boj. Vsilili so referendum o istospolnih porokah in zmagali, vsilili so protimigrantsko histerijo in zmagali, nazadnje pa še protikorupcijsko paniko in seveda zmagali. V nasprotju s Cerarjem je imel Janša svoje medije, svoje povezave v različnih družbenih sferah in svoje predane aktiviste, vedno pripravljene iti v boj. Imel je tudi zveste kadre in dovolj financ, da jih vzdržuje v svoji orbiti. Vse to SDS omogoča, da deluje proaktivno, tudi kadar ni na oblasti – da postavlja agendo in jo popularizira med ljudmi, na ta način pa spreminja družbo. Kaj je lahko Cerar storil v takšni situaciji? Tudi če bi si želel v teh temah iti v agresivno konfrontacijo z desnico (česar seveda ni hotel, ker bi s tem odtujil del svojih ideološko raznolikih volivcev), ni imel propagandnega aparata in aktivistov, ki bi ta boj vršili na terenu. Zato mu ni preostalo drugega, kot da je nemočno capljal za Janšo … da je zagrenjeno ponavljal malo »zmernejše« različice njegovega diskurza, in na koncu seveda proti njemu zgubil volitve.

Tako se je politična slika premaknila v desno. Štiri leta kasneje mora del domačega kapitala poiskati spremenjenim razmeram prilagojeno, še malo manj liberalno verzijo rešitelja. In tako smo v Šarcu dobili še enega človeka za štiri leta, ki se bo začel poslavljati že prvi dan po volitvah. Pasti te vrste politike so postale kar preveč očitne: t. i. stranke velikega šotora, ki na volitvah lovijo glasove vseh, na koncu ne predstavljajo nikogar. Ideologijo jim narekuje tisti, ki ima za seboj konkretno skupino ljudi, poenoteno okoli istih interesov in prepričanj. Janši je uspelo – z ogromno denarja in dolgoletnega dela – združiti dovolj jeznih in razočaranih prebivalcev v politično silo, ki je ni strah reči: »Verjamemo v našo stvar in se bomo za njo borili!« Morda jih ni dovolj, da bi mu prinesli parlamentarno večino, jih je pa dovolj, da postavljajo agendo celotni družbi. In prav tu je izziv levice med razpadom levoliberalnega bloka – kako se izvleči iz njihove bedne igre vedno novih rešiteljskih strančic, ter zgraditi gibanja, ki bodo lahko dejansko začela narekovati drugačno vizijo družbe.