Splav države

Heni Erceg

8. 6. 2018  |  Mladina 23  |  Hrvaška

Uspelo jim je skupaj – ženskam, moškim, mladim, starim in – najpomembneje – irski vladi. Skupaj so dosegli odpravo diskriminatornega konservativnega zakona, s katerim je katoliška cerkev več desetletij dokazovala, kolikšen družbeni vpliv ima, čeprav je hkrati zamolčevala zgodbe nekaj sto nesrečnih otrok, ki so jih po samostanih spolno zlorabljali irski duhovniki in jim uničevali življenje. Državljani Irske so odšli na referendum in z večinsko odločitvijo razveljavili 8. dopolnilo, s katerim je bila ženskam odvzeta pravica do splava, kar je bilo del sistematičnega, inkvizitorskega poniževanja ženske, katere vloga je na Irskem določena celo z ustavo. Po njej »z delom v hiši podpira državo, kajti blaginja brez tega ni mogoča«. Zdaj so Irke končno »stopile iz hiše«, referendum, ki ga je pripravila vlada, pa je pokazal, v katero smer se obrača današnja Irska, po številu prebivalcev tako podobna Hrvaški. Z odločitvijo večine, da se prepoved splava odpravi, so Irci sporočili, da katoliška cerkev ne bo več odločala o usodi žensk; te so bile od leta 1983, ko so v tej državi sprejeli enega najstrožjih zakonov o splavu v Evropi, kriminalizirane in so bile zaradi splava lahko kaznovane celo s 14-letno zaporno kaznijo. V glavnem, Irska se je dvignila proti ultrakonservativni preteklosti, Hrvaška pa vztrajno koraka nazaj, Irci in Irke so brez razlik med urbanim in ruralnim ženskam zagotovili pomembno pravico, po hrvaških mestih pa ultrakonservativci korakajo na Pohodu za življenje in zahtevajo prepoved splava, z novim referendumom pa tudi občutno omejevanje pravic manjšin.

Irska torej gleda naprej, Hrvaška se opoteka v mraku klerikalizma, ideologije, ki se je z obrobja priplazila v središče in postala družbeno sprejemljiva, na Irskem se vpliv cerkve naglo zmanjšuje, na Hrvaškem nevarno narašča, zato je splav, čeprav dovoljen, v bolnišnicah ženskam v resnici tako rekoč nedostopen, saj je med zdravniki zelo razširjeno uveljavljanje »ugovora vesti«. Državne ustanove torej Hrvaticam zavestno odrekajo pravico do izbire in kršijo zakon o pravici do splava, ki so ga v Jugoslaviji sprejeli že leta 1974, s čimer je država postala ena od treh na svetu, v katerih je bila pravica do splava zapisana v ustavi. Ženskam tako ni bilo treba tvegati zdravja in življenja in odhajati na splav čez mejo. Zdaj je ta poseg na Hrvaškem dovoljen samo na papirju, v resnici pa skrajno otežen, do njega je mogoče priti le mimo številnih ovir, vse v skladu z ideologijo katoliške cerkve, ki je leta 2013 veliko prispevala tudi k prepovedi porok istospolno usmerjenih. Irci so to pravico uzakonili dve leti pozneje, v času, ko je vlado vodil sedanji premier Leo Varadkar, odkrit homoseksualec.

Mož je izid referenduma razglasil za vrhunec tihe revolucije in dodal: »Spoštujemo ženske, ki izbirajo in se odločajo.« Mi pa smo se retorično vprašali, ali si sploh lahko predstavljamo, da bi kaj takega dejal hrvaški premier, katerega ministri korakajo skupaj s katoliškimi fundamentalisti in zahtevajo omejevanje pravic žensk, spolnih in manjšinskih pravic, čeprav so to temeljne vrednote sekularne demokracije.

S tem se Hrvaška popolnoma prilagaja ideologiji vzhodnoevropskih držav, v katerih se desni fanatizem zadnjih nekaj let organizirano krepi, znižuje se dosežena raven človekovih pravic, onemogoča razprava o identitetno drugačnih in navsezadnje vse to postaja sestavni del politične platforme večine vladajoče elite. Toda hrvaški premier nima odgovora na desničarski »dolgi pohod skozi institucije«, niti ga ne išče, čeprav je to, kar imenuje obrobne skupine, v resnici vzhodnoevropska klerikalna ločina z dobrim mreženjem, katere ideologija danes prevladuje v hrvaški družbi. Zato je tisti levičarski, revolucionarni žar iz leta 1968 zdaj v državah vzhodne Evrope mogoče opaziti izključno pri novi in vse močnejši profašistični desnici. Ali kakor je nedavno ugotovil eden od pomembnih hrvaških ultrakonservativcev, ko je govoril o prepovedi splava: »Ta konservativni pogled postaja nekaj vsakdanjega in del političnega mainstreama.« No, številna militantna združenja nikakor niso avtohtoni hrvaški proizvod, ampak so uvožena, njihov vonj pa se je začel širiti, takoj ko so v nekaterih zahodnih državah istospolno usmerjenim omogočili poroke. Vendar danes ta združenja želijo veliko več od prepovedi splava in omejevanja manjšinskih pravic. Gre za mednarodno, dobro organizirano in izdatno financirano gibanje, ki napada temeljne človekove pravice? Vse to v imenu profašistične ohranitve utesnjujočih tradicionalnih vrednot, h katerim sodi prezir do pripadnikov vseh drugih ver in narodov, zaradi česar na Hrvaškem velja za politično korektno, če policisti streljajo na kombi, poln migrantov, in pri tem hudo ranijo majhna otroka.

Mar ni ravno irska vedrina tisto, kar v to državo privablja vse več mladih Hrvatov, ki za sabo puščajo zahrbtno vojno, ki je ni nihče napovedal, zmagovalca v njej pa res ni težko predvideti? Strategijo je pred kratkim natančno opisal eden od pomembnejših tukajšnjih klerofašistov in svetovalec predsednice republike, ko je govoril o potrebi po prepovedi različnih civilizacijskih pravic, posebej še pravice do splava: »Najprej je treba senzibilizirati javnost, potem politike in nazadnje sprejeti zakone!« Protimanjšinske, protimigracijske, nemara celo rasne … Orbanovske! Ko pa se bo zastor spustil in bodo luči navsezadnje pogasnile, bo zaman vprašanje: kako se je kaj takega sploh lahko zgodilo?