Grega Repovž

15. 6. 2018  |  Mladina 24  |  Uvodnik

Dve Evropi

Slovenija je zelo zaprt ekosistem. Res čudno v dobi interneta in sodobnih komunikacij. Oziroma kot je v prejšnji Mladini dejal sociolog in filozof Filip Dobranić: »Internet nam ni prinesel nekih sanj o globalizaciji, kot smo si predstavljali še leta 2000, češ da bo zdaj ves svet povezan v eno, ampak je pocenil ustvarjanje namišljenih skupnosti in povzročil njihovo drobljenje. Namesto da bi vsi naselili skupno, globalno resničnost, se je zgodilo ravno nasprotno – še učinkoviteje smo se informacijsko zaprli v drobne, specifične skupnosti.« Enak je bil učinek padlih meja z drugimi državami: postali smo le še bolj zaprti, čeprav smo pričakovali strašen prepih. Še nikoli ni v splošno javnost prihajalo tako malo informacij o tem, kaj se dogaja v svetu.

In to je tudi razlog, da se nekateri procesi, ki potekajo v slovenski družbi, lahko prikazujejo kot nekaj, kar naj bi bilo del slovenske folklore, ideoloških in zgodovinskih razprtij, a nič več kot to. Seveda govorimo o procesu nastajanja bodoče koalicije. A ne gre za odločitev med Janšo in Šarcem. Slovenski politiki se v tem trenutku dejansko odločajo, kateri Evropi bomo pripadli, oziroma še huje, kateremu svetu bomo pripadali. Gre za izredno pomemben trenutek, ki bo za dolga leta lahko zaznamoval to državo. In kljub vsem poskusom je treba ostati pri glavni dilemi.

Mladinin partnerski tednik, hamburški Der Spiegel, je prav ta teden izšel z naslovno temo »Hrepenenje po močnem voditelju« – prevod objavljamo v tokratni številki. Šest vodilnih avtorjev časopisa je z nemško natančnostjo opisalo dogajanje po Evropi in svetu in sporočilo analitikov s celotnega ideološkega spektra je jasno: demokracija je v najhujši krizi v zadnjih desetletjih. »Globalizirani in tehnizirani, 24 ur na dan informirani in obveščeni svet na začetku 21. stoletja pada nazaj v dobo avtoritarizma. Všečno samoprepričanje Zahoda, da več blaginje prinaša večjo svobodo, več komunikacije večji pluralizem in več svobodne trgovine gospodarsko povezovanje, se je razblinilo. Ne povečuje se le število avtokracij v oddaljenih kotičkih sveta, temveč avtoritarno razmišljanje postaja vse privlačnejše tudi v Evropi.«

In o tem se danes odločamo v Sloveniji. Na eni strani je izpričani avtoritarec, ki je nazadnje oblast zapustil, ker so tako zahtevali ljudje na največjih protestih v sodobni državi, ki pa ima tudi danes zelo močno medijsko zaslombo, delno prek lastnih medijev, v pretežnem delu medijev pa deluje prek zvez, navez in seveda s tihimi grožnjami lastnikom. Za njim stojita tudi lažna civilna družba, ki je zelo dobro organizirana, in predsednik republike, ki ga že desetletja bolj ali manj jasno podpira. Avtokrati danes na oblast ne prihajajo s prevrati; Putin, Erdoğan, Orbán, Trump, Kaczyński idr. so na oblast prišli z volitvami in vladajo v imenu ljudstva.

Zato je treba še enkrat ponoviti: danes se politične stranke ne odločajo o konservativni, liberalni ali levi vladi. Ne, to ni izbira. Gre za izbiro med avtokratsko vodeno državo in liberalno demokracijo. Tisti, ki si želijo močnega voditelja, tisti, ki živijo v prepričanju, da potrebujemo vodjo, v tem trenutku vlagajo neizmerno veliko energije, da bi do tega prišlo, celoten aparat deluje kot namazan stroj – tudi zato, ker računajo, da bo ta vodja počistil, uredil državo. »Avtokratsko vodenje temelji na prefinjenih odvisnostih. Tako je bilo že od nekdaj in to se v 21. stoletju ni spremenilo. Pohlep je nekaj človeškega in je razširjen po vsem sistemu,« so zapisali v Der Spieglu. Naj dodamo še en citat: »V Orbánovem imperiju ni cenzure, vendar tudi skoraj ne časopisa, ki ga ne bi izdajal kdo od njegovih prijateljev. Kdor se upira političnomnenjskemu vodstvu vladne stranke Fidesz, ne izgubi svobode ali življenja, tako kot v staromodnih diktaturah, temveč službo.«

To smo pod Janšo že vse videli. Videli smo čistke, videli smo odpuščanja, poskus nasilnega preoblikovanja družbe in njenih podsistemov.

Upati gre, da se strankarski voditelji zavedajo te svoje zgodovinske odgovornosti. In da se spomnijo časa pred dnem volitev in Janševega propagandnega stroja. Seveda ta deluje zdaj z enako silo in brez popuščanja.

Naj končamo s citatom iz Der Spiegla: »Sovražniki liberalne demokracije imajo še nekaj skupnega, ko pridejo na oblast: korupcijo. Skoraj vsi so namreč skorumpirani, čeprav so se skoraj vsi na oblast zavihteli zaradi obljube, da bodo korupcijo odpravili.« Že videno, mar ne? Res kdo hoče držati vrečo »predelovalcem biomase« in »sestričnam«?