Janša, čakajoč na Godota

dr. Bogomir Kovač

15. 6. 2018  |  Mladina 24  |  Ekonomija

Izidi junijskih volitev 2018 niso nobeno presenečenje. Dobili smo volitve političnih strankarskih poražencev, edino zmagovito sporočilo je večinska zavrnitev desnega političnega populizma. SDS kot relativna zmagovalka očitno ne more sestaviti vlade, LMŠ bo imela težave s pisano koalicijo, nove volitve so izgubljena alternativa. Povolilnim kombinacijam ni videti konca, sprememb na političnem trgu mnogi niso dojeli. Paradoks teh volitev je jasen, noben relativni zmagovalec ne more slaviti in si enostavno prisvojiti oblasti. Toda to ni povolilna tragedija skupnega, temveč politična odrešitev.

Politična aritmetika ne šteje relativnih zmagovalcev, temveč parlamentarne glasove in možne koalicijske povezave. Znašli smo se v predvidljivem pat položaju. Relativna zmagovalka volitev za zdaj ne more sestaviti vlade, ker večina strank ne želi sodelovati s SDS. Enobarvna desna koalicija (SDS, NSi) je nemogoča (32 glasov), na levi ima široka koalicija šestih strank udobnih 52 glasov. Toda njihova programska izhodišča in interesi so različni, največ razlik prinaša Levica z jasno politično identiteto. Ekonomija danes ne šteje, tudi pretekle napake ne, tu vsak igra svojo politično igro. Pahor je pohitel in neformalno razglasil Janšo za prvega mandatarja. Šarec je prevzel pobudo in opravil prvi krog lažjega usklajevanja. Janša v ozadju molči in čaka na napake drugih. Za vse bosta prvi merjenji moči sklic parlamenta in izvolitev njegovega predsednika. Tu bodo morale pasti prve karte in morda tudi maske.

Politična kombinatorika vodilne SDS in Janše je pičla. Desnica še nikoli ni imela večine v parlamentu, še najbližje so temu SDS, SLS in SKD s 45 glasovi davnega leta 1996. Letošnje volitve je desnica gladko izgubila, zato je izhodiščno mandatarstvo za Janšo dvorezen meč. Praviloma ne more pridobiti politične večine, dokler druga stran ponuja udobnejšo koalicijo. Janševe možnosti so lahko, kot vedno, zgolj izsiljene rešitve, da bi k sebi zvabil enega od trojčka (LMŠ, SMC, SD). Toda ponuditi bi moral veliko, morda celo svoj slamnati sestop, da bi navidezno rešil stranko in koalicijo. To niti zanj osebno niti za stranko in druge ni realna alternativa. Ostajajo jesenske volitve kot edini izhod, kjer bi SDS lahko pridobila ob še manjši volilni udeležbi.

Šarčeve možnosti so večje. Politični prostor je tu razdrobljen, toda izenačen kot še nikoli. Nekakšno pragmatično liberalno jedro (LMŠ, SMC, SAB) in dosedanji koalicijski partnerki (SD, DeSUS) so programsko združljivi okoli brezbarvne »tretje poti«. To bo program majhnih reformnih korakov z neoliberalnim konsenzom, sredinska politična stabilnost z nekaj ekonomske redistribucije. Nekakšen post-Cerarjev status quo, ki pa šteje premalo. Brez Levice ni mogoče sestaviti večine, njen program pa je drugačen, izvorno socialdemokratski. Levica je tod edina prava opozicijska stranka, zato ni prisiljena v vsak politični kompromis. Drnovšek bi tu morda uporabil institut ločenega dogovora, ko stranka ni v vladni koaliciji, jo pa podpre v določenih primerih in dogovorjenih razmerah. Seveda to zahteva politično zrelost, korektnost in zaupanje. In tu tiči kavelj 22.

Koalicijska kombinatorika ponuja dve rešitvi. Ne obstaja politična formula, ki bi vnaprej opredeljevala obnašanje mandatarstva in koalicij. Desna koalicija je leta 1996 zahtevala mandatarstvo pri 45 glasovih, čeprav je bila relativna zmagovalka LDS. Danes iskanje mandatarja na levi sredini, kljub 52 glasovom, razglašajo za politično nekorektnost. Velika koalicija pomeni preseganje običajne blokovske delitve, bolj je smiselna z desne kot leve strani. Toda velika koalicija bi morala vključevati celoten trojček (LMŠ, SMS, SD), z razmeroma enako porazdelitvijo moči (SDS, NSi) in vodilno vlogo SDS. V tem primeru bi vlada imela veliko večino, toda najverjetneje bi predpostavljala, da Janša ni premier. In to je spet kvadratura kroga.

Druga možnost je raznorodna koalicija na levi. Število strank v njej ni problem. Koalicija dveh strank leta 1996 (LDS, SLS) velja za najbolj dramatično v politični zgodovini RS. Cerarjev trojček z veliko prevlado SMC je dejansko razpadel že leta 2017. Politični trg 2018 je drugačen. Osrednji trojček je izjemno izenačen, podobno SAB in DeSUS, Levica je odločujoči, toda najmanj politikantski člen. Vsi so v skupnem čolnu, porazdelitev moči je enakomerna, enakopravnost večja kot sicer. Zato je različnost celo prednost in ne slabost. Vse je odvisno od njihovega mandatarja in dobre vladne ekipe. Zgolj možna ekonomska naveza, Bratuškova na MF in Urlep na MG, odtehta zadnje vlade.

V ozadju velikih političnih koalicij je še nekaj drugih spoznanj. Osrednja akterja velikih koalicij, LDS in SLS, sta na smetišču politične zgodovine zaradi spora nasledstev. Danes prevladujejo stranke z močno politično podobo voditeljev (SDS, SMC, LMŠ, SAB …), ki pa se težko povezujejo. Hegemonija SDS in izpraznjen desni politični blok dokazujeta pogubnost Janševe politike, celo na desnici. Volilna zmaga SDS je lahko letos njen končni politični poraz, dolgoletna politika izključevanja, manipulacij, večne hoje po robu zakona in prek njega je Janšo pripeljala do lastne izključitve. Ni ga izključil plehki Pahor, temveč politični trg, ni ga zlomila politična implozija SDS, temveč demokracija, povozil ga je antifašistični refleks slovenskih volivcev.

V te volitve je SDS vložila ogromen politični in ekonomski kapital. Volivci niso izbrali politike strahu, temveč politiko upanja. Te pa Sloveniji Janša in SDS ne moreta zagotoviti. Preveč jasno so pokazali, kaj delajo, s kom se družijo, koga in kako brišejo na politični sceni. Trideset let večnega, zlasti levičarskega reševanja Janše je postala neznosna nacionalna mitologija. Teater absurda ponuja zadnjo sliko: Janšo, čakajoč na Godota. Pustimo ga, vsaj tokrat, naj uživa!