Nefotogenična koalicija

Vlado Miheljak

22. 6. 2018  |  Mladina 25  |  Dva leva

»Politični in strokovni dialog med vsemi strankami in tudi med strankami in civilno družbo je condicio sine qua non. Izključevanje katerekoli stranke pri iskanju političnega soglasja in izrinjanje civilne družbe iz strokovne in interesne razprave o novi razvojni paradigmi je nedemokratično in družbeno neodgovorno.«
— Nepremišljena in neodgovorna izjava Gibanja za družbeno odgovornost

»Po vsebinski logiki je koalicija z NSi lažja kot z Levico.«
— Jernej Pavlič, tiskovni predstavnik SAB, ni povedal, ali ima v mislih 55. člen ustave ali kompatibilnost neoliberalnega ekonomskega programa NSi z levosredinsko koalicijo

»Nič ni obvezno, vendar pa bi bila velika blamaža, če se sredini in levi sredini, ki imata skupaj s stranko Levica 52 glasov, že v prvem krogu glasovanja ne bi uspelo dogovoriti o kandidatu za predsednika državnega zbora.«
— Dr. Pavel Gantar

Ni kaj, Janša je imel dejansko prav, ko je v nekem volilnem soočenju pokroviteljsko rekel, da prideta volilni rezultat in povolilni ponedeljek … In pridejo nenapovedani telefonski klici. No, če je res, kar pišejo mediji, stranke in akterji leve sredine pa to precej nespretno in neprepričljivo zanikajo, ali celo neredno sami razkrivajo, obstaja med Janšo in akterji leve sredine pestra komunikacija. Kar sicer ni prepovedano, ni pa dostojno. Če se z Janšo sestaja in pogovarja Tonin ali Jelinčič, je to povsem normalno, ker ne eden ne drugi ni nikoli kategorično zanikal možnosti in verjetnosti takšnih povolilnih srečanj ali povezovanj. Drugače je s celo paleto levosredinskih strank, ki so vse po vrsti izrekale vnaprejšnjo izključenost takšne možnosti. Zlasti izstopata Cerar in Bratuškova, ki na precej neprepričljiv način sporočata, da se sicer držita predvolilnih zavez, a da se je pogovarjati treba. Kaj res? Pogovarjati s kom? Pogovarjati o čem? Pogovarjaš se s tistimi, ki spadajo v najohlapnejši kontingent ustavnega loka. In ta ustavni lok strank se denimo v Franciji ne pogovarja, dogovarja, trguje z Nacionalno fronto Marine Le Pen. V Nemčiji se ne pogovarja in dogovarja z Gaulandom in AfD. Za takšno povolilno pogovarjanje, četudi neobligatorno, je treba pozabiti in pogoltniti ne le svoje besede in zaveze, ampak tudi spregledati dejavnost tistega, ki je razglašen za nedostojnega in nezaželenega partnerja. Politika rasizma, izključevanja, ksenofobije, islamofobije, nestrpnosti do drugačnih, laži, podtikanj, nepriznavanja avtoritete sodne oblasti in celo direktnega spogledovanja z neonacizmom stranke SDS in samega Janše se po volitvah nič ni spremenila, morda je v teh dneh le taktično pritajena. Zato je direktna agitacija za koalicijo s takšno politiko s strani predsednika republike nedostojna; pravzaprav nerazsodna. Prav nenavadno zmedena, nekonsistentna in protislovna je tudi izjava osmih uglednih osebnosti iz akademske sfere, ki so se podpisali pod izjavo Gibanja za družbeno odgovornost. Najprej nas poučujejo, kako je treba pravilno razumeti sicer popolnoma zgrešeno Pahorjevo napoved, da ima relativni zmagovalec predmoderno pravico primae noctis, namesto da bi predsednik po šegah in običajih etabliranih demokracij najprej, v predkrogu, izpeljal nekakšen petting approach, nežno otipavanje, da bi uvidel, kdo, če kdo, je sploh zmožen zagotoviti parlamentarno večino za vladno koalicijo. A še bolj problematičen je apel k neizključevanju. »Izključevanje katerekoli stranke pri iskanju političnega soglasja … je nedemokratično in družbeno neodgovorno.« Metoda glajhštelanja storilcev in žrtev, posiljevalcev in posiljenih, beguncev in ksenofobov … je sprevržena. Včasih je pač treba a priori izključiti tistega, ki ruši demokratični ritual, da se igra lahko zares začne.

Če se bo oblikovala pričakovana levosredinska koalicija, bo samo po sebi izjemno pestra, široka, raznobarvna. To ne bo koalicija ekskluzije, ampak maksimalne inkluzije. Od neoliberalnih do levih konceptov. Ne bo se oblikovala iz ljubezni, ampak iz nuje. In za članstvo v njej se lahko potegujejo vsi razen tistega, ki je vseskozi nekakšen globus hystericus slovenske demokracije. Zatorej je prvi pogoj (a nikakor edini in zadosten) takšne koalicije trajna izločitev Janše, ki mu je uspelo skozi celotno poosamosvojitveno obdobje vso pozornost politične javnosti z razvojnih vprašanj preusmeriti na vprašanje svoje politične eksistence in preživetja. Zato je pripravljen zastaviti in prodati državo in uničiti tudi potencialne partnerje na desnici. Prva bi zato morala biti za Janšev odhod na smetišče zgodovine zainteresirana desnica sama.

Stranke sredine in levice lahko tokrat sestavijo udobno koalicijo. Kako trdna bo, ne bo odvisno od števila udeležencev, ampak od zmožnosti preseganja lastnih apetitov. Nič ni narobe, če Cerar išče podporo za vodenje državnega zbora ali če Alenka Bratušek poskuša čim bolje prodati sicer skromno volilno bero. Problem pa je, če so lastne kadrovske ambicije pomembnejše od skupnih ciljev. Tako zelo, da je celo namigovanje ali kar neposredno spogledovanje z Janšo dopustno. Koalicija bo vredna toliko, kolikor se bo zmožna sama, brez grožnje participantov o drugačni možnosti, dogovoriti. Prvi test moči bo že v petek. Morebitno neizglasovanje predsednika/ predsednice državnega zbora v prvem poskusu bi bila slaba popotnica koaliciji.

A kakorkoli že se bo izteklo, eno je gotovo že sedaj: levosredinska koalicija ne bo fotogenična.