Je mogoče ustaviti Trumpa?

dr. Bogomir Kovač

22. 6. 2018  |  Mladina 25  |  Ekonomija

Trgovinska vojna med ZDA in preostalim svetom dobiva vse bolj jasne in dramatične oblike. Nepredvidljiva Trumpova zunanjepolitična politika ruši zadnje temelje mednarodne ekonomske ureditve in urejenega multilaterizma. Spopad političnoekonomskih interesov med ZDA, Kitajsko, EU in Japonsko je neizbežen. Svet se je po sedanji veliki gospodarski krizi spremenil, hiperglobalizacija je dosegla svoje meje. Toda kaotične ekonomske spremembe povečujejo politična tveganja, odzivi so na obeh straneh nepredvidljivi. Trumpovi ukrepi so enostranski, ZDA načrtno razbijajo mednarodni konsenz, gre za zadnjo bitko padajoče ameriške premoči. Trumpova neortodoksna sestavljenka ne dopušča treznih premislekov in odgovorov. Zato je vsaka sedanja politična zmaga bližje prihodnjemu ekonomskemu porazu. Zveni sila domače.

Svet po drugi svetovni vojni je temeljil na preprostih premisah. Svetovno ureditev poganjajo pravila in institucije, mednarodna trgovina temelji na obvladljivih deviznih tečajih in liberalizaciji blagovnih in finančnih tokov. Standardni ekonomski modeli so dokazovali, da z mednarodno trgovino vsi dobivajo, svetovna trgovina je preprosto rasla hitreje od globalnega gospodarstva. Globalna ureditev je vseskozi tiho propadala. ZDA po letu 1971 opustijo dogovorjeni mednarodni devizni režim in enostransko povečajo svoje proračunske in plačilnobilančne primanjkljaje, postanejo center recikliranja presežkov svetovne trgovine in finančnih tokov. Drugič, mednarodna trgovina je povečala neenakost, globalizacija je sorazmerna z nesorazmerji bogastva narodov, korporacij in ljudi. In tretjič, hiperglobalizacija in financializacija od sredine devetdesetih ustvarjata vzporedne meddržavne in korporativne svetove. Svet je preprosto postal nesorazmeren, kaotičen, neobvladljiv.

Obseg in dinamiko svetovne trgovine zadnja desetletja poganjajo kombinacija novih tehnologij, nizki transportni stroški, prenos delovno intenzivnih proizvodenj v države v razvoju. Izvoz industrijskih proizvodov iz razvijajočih se držav se je v zadnjih dvajsetih letih globalno potrojil, menjajo se smeri globalizacije, spreminjajo se neravnotežja. Manj razviti svetovni jug je neto izvoznik, razviti sever uvoznik, na polperiferiji industrializacija poganja rast, v centru deindustrializacija vodi v stagnacijo. Trgovinska neravnotežja so torej globlja, ne ogrožajo jih relativne cene, devizni tečaji in carine, temveč strukturna proizvodna in zaposlitvena nesorazmerja. Problem globalizacije ni ekonomika povpraševanja, temveč ponudbe. V ZDA je visok zunanjetrgovinski primanjkljaj odgovoren za petino brezposelnih v industriji. Tu je danes »kitajski šok« primerljiv z japonskim konec sedemdesetih let.

Kitajska je danes največji ameriški zunanjetrgovinski partner, za ZDA tretji največji izvozni trg, obseg njune mednarodne menjave znaša leta 2017 impresivnih 636 milijard USD. Ameriške korporacije na notranjem kitajskem trgu prodajo za 482 milijard USD blaga, Kitajci so največji kupci ameriških državnih obveznic (1200 milijard). Kitajci so v zadnjih tridesetih letih po pariteti kupne moči domala za 100-krat povečali svoj BDP, vsakih sedem let ga podvojijo, leta 2028 bodo pri sedanji rasti (okoli šest odstotkov) prehiteli ZDA kot največje gospodarstvo sveta. Kitajski razvojni model je drugačen od zahodnega in zato uspešnejši. Združuje fiskalno in monetarno politiko, centralizira razvojno strategijo in nadzira finančne tokove. Podobno, kot so ZDA začele svoj globalni pohod z Marshallovim planom, danes Kitajci delajo z razvojnim transkontinentalnim projektom »svilene poti«. V ozadju projekta je kitajski razvojni model, ki vključuje več kot 70 držav. V teh razmerah se ZDA očitno čutijo ogrožene, zaton zahoda, tudi EU, je jasen. Zato ZDA rušijo red, ki so ga zgradile. Želijo in zahtevajo »pravičnejšo« mednarodno trgovino.

Ekonomski protekcionizem in politični nacionalizem sta bila temeljna Trumpova agenda, neenaka menjava je zanj osrednji vzrok ameriških težav. Zato ZDA odstopajo od mednarodnih sporazumov, enostransko dvigujejo carine, pospešeno stopajo v mednarodne spore. Američani so pred tem posegali po klasičnih arbitražnih sporih, toda niso nasprotovali pravilom STO in niso govorili o nepravični trgovini. Trump menja ploščo, v svoji geopolitični drži je izjemno neposreden, tudi nepredvidljiv. Njegov Pax Americana ne priznava obstoječe mednarodne ureditve (WTO, Nafta, TPP, TTIP …). Toda njegove političnoekonomske improvizacije so vedno bolj sistemske in dolgoročne. ZDA se očitno odrekajo šibki EU, ekonomski spopad s Kitajsko je njihov cilj, Rusijo želijo zgolj začasno nevtralizirati. To pomeni troje. Prvič, da z navidezno norimi ekonomskimi potezami ZDA pospešeno preurejajo svet po svoji podobi. Drugič, da Trumpovi ukrepi za zdaj vodijo v nevzdržne domače primanjkljaje. Tretjič, Kitajska, EU, tudi Rusija, vse bolj pristajajo na skupnem antiameriškem bregu. ZDA pa ekonomske vojne na tako široki domači in tuji fronti ne morejo dobiti.

Trumponomika se po 500 dneh vladanja ne izide, čeprav je podoba korporativne Amerike navidezno bleščeča. Trump je seveda ameriški problem in svetovna nevarnost. Kaj ga lahko ustavi? Najprej domača nevzdržna makroekonomska neravnotežja. Potem tuji, tudi bilateralni ekonomski odgovori, Kitajske, EU in drugih. Na koncu bo implozija sistema splošna, kot se je nekdaj sesul socializem. Toda v ozadju mora obstajati alternativa in to tiho prinaša Kitajska s svojim razvojnim modelom.

Trump razglaša, da neenaka in nepravična mednarodna trgovina ogroža nacionalno varnost ZDA. Seveda je pri tem pomešal vse, toda ne bistvenega. ZDA želijo ostati popek sveta in zato potrebujejo vojne, ekonomske, politične in tudi prave. In mir ima vsak dan višjo ceno, ker ima vedno več dežel svojega »trumpa«. Trapasto, toda resnično. Tudi pri nas.