Teror demografije

Heni Erceg

22. 6. 2018  |  Mladina 25  |  Hrvaška

»Si morete misliti, lepo vas prosim, nočejo priti, čeprav jim ponujamo kar tri tisoč kun, hej, tri tisoč … za celodnevno delo brez premora sredi tega prečudovitega mesta pri temperaturi 40 stopinj, pa še spanje v bližnjem zabojniku.« Nekako tako je slišati neverjetno čudenje oziroma turobne žalostinke lastnikov restavracij in kavarn v Dalmaciji, približno milijon jih je, ki imajo hude težave s privabljanjem cenene delovne sile. Ta naj bi garala v njihovih gostinskih objektih, spala v nečloveških razmerah in za to dobila miloščino, ki jo lastnik včasih izplača, še pogosteje pa ne. V Splitu sta se lastnika restavracij stepla, ker sta oba hotela istega kuharja, enega od redkih, ki so se odločili za sezonsko delo v tem mestu; kakorkoli že, zaradi letošnjega nenavadnega pojava – pomanjkanja cenene delovne sile v turizmu – je zavladal popoln preplah. Kako to, da prebivalci Slavonije, nekoč bogate pokrajine, ki je danes popolnoma opustošena in kjer se velika posestva s hišami prodajajo za toliko, kolikor stane avtomobil srednjega razreda, nočejo biti več izkoriščana sezonska delovna sila v turistični Dalmaciji? Kako jih ni sram, da se namesto za slabo plačano ponižujoče delo v kakem fensi hotelu na rodni grudi odločajo za odhod v evropske države, kjer jih bodo za enako delo prijavili, bolje plačali in ne bodo živeli v ozračju zadušljivega sovraštva, kakršno vlada v mali državi velikega turizma? In kako sploh rešiti to strahovito težavo zmanjševanja števila Hrvatov, demografsko katastrofo, ki se vsiljuje kot osrednja politična tema v državi, zamišljeni kakor kraj srečnega imena, kjer živijo vsi pripadniki etnične skupnosti Hrvatov?

No, kot navadno imajo ključ do rešitve težav ženske, izumiranje Hrvatov naj bi, kakor predlaga predsednica države – to je le eden izmed njenih modrih ukrepov –, ustavili z večjo rodnostjo, torej z vrnitvijo k srednjeveški tradiciji, po kateri ženske ostajajo doma, rodijo čim več otrok, so gospodinje, za protiuslugo pa jim bo država, trdi predsednica, namenjala velike količine denarja, odpirala brezplačne otroške vrtce na vsakem vogalu … To je populistična, kretenska demografska obnova, ki jo je te dni predstavila Kolinda G. Kitarović, resno zaskrbljena, da bo Hrvatov kmalu skoraj milijon manj kot v času njenih prvih demagoških korakov v HDZ, stranki, ki je ustvarila družbeno ozračje sovraštva in nestrpnosti, uničila socialno državo, državna podjetja in dejansko prisilila državljane v beg in množično izseljevanje.

Toda to niso več gastarbajterji iz nekdanje Jugoslavije, ki so odhajali sami, da bi družinam doma pošiljali denar in se nekoč vrnili, zdaj odhajajo celotne družine in se ne vrnejo nikoli več. Po številnih raziskavah pa ne odhajajo samo zaradi pomanjkanja služb, ampak prav zaradi »neznosnega družbenega ozračja«, kar je predsednica države skupaj s pozivom, naj se »nehajo politična nesoglasja, ki jih povzročajo razprave o preteklosti«, navedla kot glavni razlog za eksodus Hrvatov. Tako z našim spominom manipulira oseba, ki je brezobzirno pripomogla k ustvarjanju tega »neznosnega družbenega ozračja«, saj je v resnici politična pokroviteljica ksenofobov v svoji stranki, družabnica revizionistov in najrazličnejšega družbenega smetja, prijateljica ljudi iz kriminalnega podzemlja. Poleg tega podpihuje razdor z odobravanjem protimanjšinskih, klerikalnih referendumov, njen svetovalec za demografijo pa je med drugim tip, ki je leta 1996, takrat je bil visoki funkcionar HDZ, pripravil načrte za naselitev Hrvatov iz Bosne v hiše pregnanih Srbov; a v strahu zaradi izumiranja Hrvatov sta očitno oba »pozabila« na podatek o 380 tisoč Srbih, ki so do leta 2001 izginili iz Hrvaške.

Gospa, ki je prav te dni začela politično kampanjo za prihodnje predsedniške volitve, se odkrito dobrika izključno tradicionalistični, desni struji v volilnem telesu, poziva k rojevanju več otrok, obljublja finančne spodbude materam, čeprav ve, da je obljuba neuresničljiva, sočasno pa v programu demografske obnove med težavami navaja klientelizem in korupcijo, tisto torej, kar je samo bistvo stranke, katere članica je. Zdaj se zavzema za uvažanje ekonomskih migrantov, čeprav je še včeraj bližnjevzhodne imigrante imenovala teroriste, te dni pa v Bruslju bledla, da »ima svoboda gibanja v EU tudi slabo plat, ker se zaradi nje ljudje množično izseljujejo iz Hrvaške«.

To govori ženska, katere otroci so se šolali v zasebnih šolah v Washingtonu, ki je vso delovno dobo preživela tako, da je igrala diplomatko v Ameriki, in navsezadnje pripadnica kleronacionalistične partije, ki je neizprosno ropala in uničevala Hrvaško. Dokler ni sledilo množično izseljevanje predvsem mladih, ki po izsledkih raziskav kot bistvena razloga za odhod navajajo politično korupcijo in ideološko radikalizacijo družbe. Vse, kar je kot tumorsko, maligno tkivo v družbo nepopravljivo vnašala stranka, katere članica je predsednica države, stranka, katere uspeh je mogoče meriti z zapuščenimi, socialno razdejanimi pokrajinami, ki so postale zgolj obledele kulise v grozljivki o državi nestrpnost in sovraštva, katere vrata bi predsednica, če bi le lahko, trdno zaklenila in s stalinističnimi metodami ustavila množični beg iz države brezupa. Zato, da se ta skupnost navsezadnje ne bi skrčila na tisto, kar v resnici je. Nesmiselni, strupeni poskus ustvarjanja družbenega okvira za neko primitivno, samozadostno pleme.