Monoorganska SMC

Vlado Miheljak

29. 6. 2018  |  Mladina 26  |  Dva leva

»Drage prijateljice in prijatelji, zaradi moje pokončne drže, zaradi tega, ker sem bil kdaj kritičen do lastne stranke, ter zaradi tega, ker sem nasprotoval temu, da gre SMC v koalicijo s SDS, me je danes IO SMC, na predlog generalnega sekretarja SMC gospoda Jožeta Artnaka, ‘vrgel’ iz SMC.«
— Dr. Milan Brglez je zmotno mislil, da so ga izključili iz stranke zgolj zato, ker je nasprotoval koaliciji s SDS

»Izvršni odbor SMC je na današnji seji soglasno sprejel sklep o izključitvi dr. Milana Brgleza iz stranke. Razprava o tej točki je bila sprožena s strani več članov izvršnega odbora, ki so kot razlog za izključitev navedli nespoštovanje odločitev organov stranke.«
— Iz SMC so Brgleza podučili, da so ga izključili, ker ne priznava avtoritete ekskluzivnega organa stranke

Da je zadeva dramatična, se je videlo po tem, da je novica udarila na plano po osrednjih poročilih; da torej ni bila časovno tempirana na skrbno načrtovan medijski efekt. A medijska odmevnost izključitve Brgleza iz SMC je bila vseeno viralna. Pač se ne zgodi zlepa: Miro Cerar je izključil Brgleza iz Stranke Mira Cerarja. Seveda so razlogi izključitve večplastni, a v bistvu bo kar točna ugotovitev, da je do izključitve prišlo, ker Brglez ni spoštoval odločitev organov stranke. No, z majhno korekcijo. Ni šlo za organe, ampak za organ. Izključitve iz strank so sicer anahronizem. Danes se v etabliranih strankah s kom razidejo. Izključitve so stvar preteklosti. Razen v monoorganskih strankah, torej tam, kjer je onkraj vsakršnega dvoma, kateri organ je največji in najdaljši. Izključitve se dogajajo na desnici in kajpak predvsem v SDS. Na levi sredini doslej ne. Zato je bila včerajšnja vest tako šokantna, čeprav bi težko rekli, da nepričakovana. Hja, stara partija bi zardevala od amaterizma. Takšne avtoritete pač ni imela, da bi lahko kar tako, mimo protokola, izključevala. Zveza komunistov je imela večstopenjski ukrep. Milejši izbris in strožjo izključitev. A ne brez pravice ugovora. Postopek je potekal pred častnim razsodiščem. Kandidat za brco je bil prisoten in je imel možnost sproti ugovarjati očitkom. No, ravno zato, ker ni bilo avtomatizma, se je, če je le mogla, partija oprla na formalne, nevsebinske razloge izbrisa. Denimo, Janši so dokazovali, da ni plačeval članarine. In Janša se je, sicer neuspešno, pritožil nad krivičnim izrinjanjem iz avantgarde. Dimitrij Rupel pred njim tudi. A kakorkoli. Stara partija je bila prav diletantska v primerjavi s sodobnimi monoorganskimi strankami. Brglez je bil izključen preprosto in banalno zato, ker se ni strinjal z Mirom Cerarjem. In samo kolikor je in do kod sega SMC kot personalna stranka Mira Cerarja, je možna takšna izključitev. Sam Brglez je povedal, da je bil že zjutraj izbrisan iz vseh evidenc stranke. Torej, še preden bi formalno lahko oporekal, zanikal očitke.

Kakorkoli. Vedno sem se čudil, kako da Brglez vztraja v stranki, ki v praksi deluje diametralno nasprotno od njegovih političnih stališč in vrednot. Denimo, v odnosu do zakona o tujcih, priznanju Palestine, sankcij proti Rusiji oz. izgonu ruskih diplomatov, nasprotovanju napada Združenih držav, Združenega kraljestva in Francije na Sirijo ... Miro Cerar se je namreč kot ugledni pravnik in profesor brez težav in dilem uklonil eklatantnim kršitvam mednarodnega prava. In že to bi moral biti zadostni razlog za odhod ali izključitev. A ne. Razšla sta se šele takrat, ko je Brglez ranil Cerarjev ego. Banalno, ker v levi sredini niso vedeli, kako rešiti vprašanje vodenja državnega zbora, se je Brglez (v izjavi za STA) ponudil, da lahko začasno, dokler se ne oblikuje koalicija, prevzame vodenje. In tu je nastal problem. Brglez je imel soglasno podporo neformalne koalicije, ne pa lastne stranke. Cerar je imel podporo lastne stranke, ne pa koalicije. In tako je bil izvoljen Tonin.

Cerar je s kandidaturo za predsednika državnega zbora reševal lastno glavo in lastno kariero. Mnogi vidijo to (neuspešno) kandidaturo v funkciji političnega razkuževanja pred vstopom v predsedniško tekmo čez štiri leta. Ne vem, kaj bo z Brglezom, a resnični poraženec tega spopada je Cerar. Verjetno bo stranka ali razpadla ali dokončno izgubila stik z volivci, ki so večinsko iz levosredinskega bazena.

Bo profitiral Janša? Težko je reči. Spopad Brglez-Cerar je po trditvi prvega, da je v središču spora njegovo nasprotovanje vstopa SMC v koalicijo s SDS oz. Janšo, dodatno odplaknil možnost, da Cerar požre besedo in gre v takšno koalicijo smrti.

No, Janša se v teh dneh resnično trudi narediti vtis. Denimo, po dolgih letih se je ob dnevu državnosti prvič udeležil slavnostne seje v DZ ter celo proslave na Kongresnem trgu. Že tradicionalna vzporedna proslava vzporedne države mu tokrat ni prišla na misel. A kakorkoli se trudi delati vtis, ga vedno kaj izda. Denimo, ob plakatni aferi v Velenju, ko so vse druge stranke en bloc obsodile koketiranje plakaterjev z nacizmom, je izstopala le Janševa SDS. Ne samo, da je sicer slabo obvladana SDS-ovka Lucija Ušaj sporočilo spornega plakata komentirala: »Sicer pa, kaj je narobe, če si za družino, za državo in za raso?«, tudi v teh dneh nadvse pazljivemu Janši je na Twitterju ušla relativizacija ekscesa, češ: »Komiji bi spet kulturni boj. Očitno pa so jih slabo naučili gotice. Sicer pa v tem mestu stoji velik spomenik s sovražno simboliko.« Kateri spomenik? A Titov? Spomenik Janševega Tita? Idola, zaradi katerega je navdušen šel v partijo, in, kot je zapisal v prošnji, želel »doprinesti svoj delež pri izpolnjevanju zastavljenih nalog in se hkrati bolj izobraziti v marxistični ideologiji«?

Kot rečeno: lahko gre Janša iz partije, a partija iz njega nikoli.