Domovinska bolezen

Heni Erceg

6. 7. 2018  |  Mladina 27  |  Hrvaška

Eh, če ne bi bilo vojne … in tranzicije iz teme v svetlobo, iz revščine v obilje. Vendar ne za ljudske množice – te so vse revnejše, ljubljena domovina pa jim tone v bedo in brezup –, le za izbrance. Bojevnike in junake. Ki so menda edini zaslužni za nastanek neodvisne & suverene Republike Hrvaške. Recimo Ante Gotovina, general in največji junak tako imenovane domovinske vojne. Kje bi bil danes, če te vojne ne bi bilo? Kje v Franciji, v tamkajšnji Tujski legiji, v družbi plačancev, kjer je bil, ko se je vojna na Hrvaškem začela? Dobival bi njihovo penzijico ali nemara tičal v kakem zaporu. Tako pa so ga po nekaj letih, ki jih je, obtožen hudih vojnih zločinov med akcijo Nevihta 1995, prebil v haaškem priporu, na Hrvaškem pričakali z vsemi državniškimi častmi. Medtem mu je skrbna država postavila gromozansko hišo v rojstni vasi, sam pa je povedal, da se bo v prihodnje ukvarjal z ribolovom! Še ena lažna romantična zgodbica o mogočnem generalu, ki si natakne stare hlače, vzame ribiške palice in mreže in se odpravi na morje v nonotovi barki, da bi nahranil družino, čeprav ima brez dvoma zavidanja vredno pokojnino zaradi neznanskih zaslug za osvoboditev Hrvaške in bojnih veščin, s katerimi je v beg pognal več deset tisoč srbskih civilistov. Toda ne, Gotovina je v zgolj nekaj letih »ribičije« obogatel, postal je lastnik številnih donosnih ribogojnic, nobenih težav ni imel z dobivanjem koncesij in kupovanjem sodobnih ribiških čolnov, pridobivanjem državnih subvencij in ugodnih posojil ... Pripadniki državne elite so pogosto gostje njegovih obratov, med njimi tudi nekdanji vodja socialdemokratov Zoran Milanović.

Ali pač general Čermak, pod čigar poveljstvom so hrvaški vojaki zagrešili enega od grozovitejših vojnih zločinov, ko so v vasi Varivode ubili deset srbskih civilistov.

Čermak seveda za to »ni vedel«. Pojma ni imel, kaj delajo njegovi vojaki na terenu. Tudi njegova tranzicija je bila hitra in uspešna. Tranzicija iz predvojnega monterja v bogatega poslovneža, ki se ukvarja z nafto in posluje z državo, dobiva koncesije za številne bencinske črpalke na avtocestah in živi kot kralj. Za zločin v Varivodah ni nikoli nihče odgovarjal.

Ali pa na primer Mirko Norac. General! Edini, ki so mu za vojni zločin sodili pred hrvaškim sodiščem. Ker je streljal v glavo 80-letni ženski samo zato, ker je bila Srbkinja. Obsodili so ga na 12-letno zaporno kazen, vendar v zaporu odprtega tipa, iz katerega je prišel že po nekaj letih. Zaradi lepega vedenja. Tranzicija iz predvojnega natakarja v »heroja, ne zločinca« mu je prinesla generalsko pokojnino, ugodnosti uglednega državljana in tistega, ki je »omogočil nastanek Hrvaške«, nato pa še nastanek podjetja Noky, registriranega za storitve varovanja. Norčev oče je v domači vasi nekje v dalmatinskem zaledju nekega dne izvedel, da je lastnik podjetja Noky, v katerem je njegov sin »samo« prokurist. Tako se pač dela na Hrvaškem, da se zabrišejo sledovi, Država pa je »heroju«, ki je tako ljubil domovino, da jo je »osvobajal« od srbskih starčkov, spet izkazala posebno skrb in Norec je dobil donosne posle varovanja državnih muzejev in kulturnih ustanov, njegovi sekjuritiji pred sovražniki varujejo tudi pomembne kulturne »ivente«.

To so samo tri postavke od malega milijona, ki so živi dokaz donosnosti, pa tudi trajnosti tako imenovane domovinske vojne, ker država ni tu samo zato, da podpre zasebne posle svojih generalov, ampak tudi, da finančno poskrbi za svoje ranjence, ki jih je kakopak vsak dan več. To, da se je vojna končala pred ohoho leti, sploh ne pomeni, da ne traja naprej, še več, novi vojni invalidi so se nevarno zgrnili okoli državne blagajne, odkar je Država pred kratkim sprejela nov zakon o hrvaških braniteljih, ki zagotavlja številne ugodnosti njim, njihovim ženam, otrokom, vnukom … v njem pa ni nobene časovne omejitve. V samo nekaj mesecih je bilo tako vloženih kar 8500 zahtevkov, vsi na podlagi različnih bolezni, ki naj bi bile posledica vojne. Tiste pred skoraj tremi desetletji. Že so pozitivno rešili kar 75 odstotkov zahtevkov, kajti v zgolj nekaj tednih si je mogoče v surovih razmerah na fronti zlomiti noht ali pridelati prehlad. In zakaj tega ne bi zaračunal državi, ki si jo tako ali tako sam ustvarjal? Skupaj s pripadniki hrvaških enot v Bosni, ki so razkosavali to državo in ki jim bo Hrvaška od 1. januarja prav tako kot svojim domačim plačevala vse socialne pravice.

V glavnem, država, ki je po dohodku med članicami Evropske unije na dnu lestvice (niže uvrščena je samo Bolgarija), ki ji zaradi političnih nepridipravov in sistemske korupcije grozi socialni zlom, se je odločila z novim zakonom o braniteljih dotolči preostale državljane, če bo treba, tudi s spreminjanjem pokojninskega sistema, torej tako, da jim bo odvzela del denarja, ki so ga vse življenje vplačevali za bolj ali manj mizerne pokojnine. Sicer povprečna pokojnina hrvaškega veterana znaša skoraj tisoč evrov; to so torej državljani prvega razreda v državi, ki vse do danes ni ugotovila številčnega stanja udeležencev vojne. Teh je že zdaj več kot pol milijona, zaznati pa je težnjo neomejene rasti. Vse dokler jih ne bo več od skupnega števila prebivalcev. Vse dokler so potrebni kot pretorijanski glasovalni stroj HDZ. Zato je resnični invalid z diagnozo neozdravljive shizofrene motnje sama država Hrvaška.