Brez velikih zgodb, prosim!

N'toko

6. 7. 2018  |  Mladina 27  |  Žive meje

V torek sem si skoraj pogrizel vse nohte ob enajstmetrovkah v precej dolgočasni tekmi dveh reprezentanc, ki jih do zdaj nisem niti enkrat gledal in za katere mi je sicer precej vseeno. Vprašanje, ali bo v četrtfinale svetovnega prvenstva napredovala Anglija ali Kolumbija, ne bi moglo manj vplivati na moje življenje. Vseeno bi bilo celo, če bi bil Anglež ali Kolumbijec. Kljub temu pa sem skupaj z milijoni ljudi zadrževal dih, zatiskal oči, si brisal švic in mrmral nerazumne molitve bogovom, ki imajo vso pravico biti užaljeni, da se ob takšnih neumnostih obračam na njih. Fuzbal je res nor – ne glede na to, kako brezpredmetna je tekma, ti preznojeni in trpeči obrazi igralcev lahko pričarajo občutek, da sodeluješ pri nečem presežnem. Kot da si na Kristusovem pasijonu. Sploh me ne preseneča, da ob uspehih svojih reprezentanc tisoče ljudi poseže v žep, kolikor globoko je pač treba, in se odpravi na oddaljena prvenstva, da lahko vsaj enkrat tudi oni premočeni in zaripli kričijo v podporo svojim mučenikom, se objemajo ali tepejo z neznanci na ulicah, izgubljajo denarnice in jih spet najdejo v žepih smrdečih jaken ter se v ponedeljek še zmačkani vračajo na šihte. Fuzbal ustvarja občutek skupinske transcendence, ki so nam jo naša vsakdanja življenja odrekla.

Nekaj čisto drugačnega sem občutil ob razglasitvi volilnih rezultatov. Čeprav so oblikovane vse bolj kot gladiatorsko infotainment tekmovanje in čeprav dejansko vplivajo na naša konkretna življenja, ob volitvah celo tako fanatičen politični opazovalec, kot sem jaz, ni mogel občutiti ničesar razen rahlega nelagodja in tesnobe. Malo je manjkalo, pa sploh ne bi šel volit. Polovica upravičencev ni šla. Velik del jih verjetno niti ni vedel, da se kaj dogaja. Bilo je kot veliko nogometno prvenstvo, za katerega se nihče ne bi zmenil. Kljub temu da so bili ves čas na poročilih, obdani z vsemi možnimi dramami in ceremonijami, se v bitke politikov nisem mogel vživeti niti toliko, kot se lahko vživim v povprečno tekmo osmine finala svetovnega prvenstva. Politiki to najbrž vedo, zato si morajo tudi oni vzeti čas in se odpraviti na tribune z zariplo množico, tam pa ploskati mučeniškemu spotikanju mladih milijonarjev na igrišču, kot da bi njihovi goli dejansko karkoli spremenili.

Bi nas morale volitve čustveno razvneti tako kot fuzbalska prvenstva? Bi morali ob oddajanju glasov doživljati ekstazo upanja in veselja? Marsikdo misli, da ne. Da mora biti praznik demokracije trezen in racionalen dogodek, ko državljani po tehtnem premisleku obkrožijo najkompetentnejšega kandidata. Da vsako igranje na čustva že pelje v populizem, v nevarno zaslepljenost množic. Spet drugi vidijo volitve kot skrbno moderirano tekmovanje različnih PR služb. A tudi v tem primeru ne gre za proizvodnjo kake množične evforije – strokovnjaki seveda iščejo podzavestne trigerje, ki nas usmerjajo k izbiri določenega kandidata, a še vedno nas želijo le kot pasivne potrošnike, kot kupce, ki jim roke nezavedno posegajo po njihovi znamki zobne paste, ne pa kot fanatične vernike, ki bi vse spustili iz rok in se peljali na drugi konec sveta, da bi podprli svojo ekipo.

Toda politika je lahko še kako fuzbalersko doživetje. Vsake toliko časa se zgodi magični trenutek. Trenutek, ko verjameš v stranke, gibanja ali osebnosti. V njihovo sposobnost, da spremenijo svet. V to, da jim bo naša pijanska evforičnost dala skrivnih moči. Trenutek, ko skupaj švicaš na masovnih protestih ali političnih srečanjih in si prepričan, da pomagaš pisati zgodovino. Ko gledaš televizijska soočenja, ki so bolj napeta od kateregakoli nogometnega finala. Nekaj takega so nam za bežen trenutek prinesle vstaje. Nekaj takega so najbrž doživeli ameriški in britanski socialisti na množičnih shodih z Berniejem in Corbynom. Nekaj te fuzbalske energije je ravno ta teden po svetu raznesla nora zmaga Alexandrie Octavie-Cortez, morda jo čutijo mehiški levičarji, ki te dni rajajo na ulicah ob Obradorjevem zgodovinskem pohodu na oblast. In kdo bi pozabil veliko zmago Syrize in njenega kratkega OXI momenta? Ne trdim, da ti trenutki trajajo dolgo. Ne trdim, da odražajo vso politično realnost. Toda služijo nam kot prikaz, kaj se zgodi s politiko, ko v njo vdre upanje.

Občutek, da se je za nekaj vredno boriti. Da lahko skupaj postanemo nekaj več, kot smo. Občutek skupne transcendence, ki nam jo vsakdanje življenje odreka.

To precej bolje pojasni moje doživljanje zadnjih volitev. Politika brez evforičnih množic je pač politika brez upanja. Kje je bil kakšen vzklik veselja, kje je bila kakšna množična proslava, kje so bili ognjemeti, objemanja in pretepi? Trgi so bili prazni, denarnice varno skrite v žepih, vsi smo šli spat ob normalni uri in zjutraj pridno v službo. Stranke so ždele zabarikadirane v svoje štabe, mi pa smo ždeli za svojimi ekrani in iskali, ali je na sporedu kakšna tekma. Nogometaši nam ves čas ponujajo možnost presežnega – vsak izmed njih lahko katerikoli trenutek postane junak in se zapiše v zgodovino. Fuzbal nas začara z latentno obljubo, da »skupaj pišemo veliko zgodbo!«. Volitve pa delajo nasprotno: v glavo nam vbijajo kruto realnost. Nehajte sanjariti! Nikoli več ne bomo kot zdaj! Imamo dolgove za odplačat in reforme za izvest! Tukaj so resni in zajebani strici v kravatah, ki bodo to storili – izberite enega in bodite tiho! Nočejo evforije, nočejo množičnih zborovanj, nočejo ekstaze. Hočejo naše apatično sprijaznjenje z »dejstvi«.

Od zagovornikov mojih vrednot in interesov ne zahtevam spektakla ali zabave. Za kaj takega grem res lahko na tekmo. Ne pričakujem, da bo politika ponudila instantne zadovoljitve in katarzične zmage nad nasprotniki. Vem, da gre za dolgoletne in dolgočasne procese premeščanja moči po institucijah, da ni čistih junakov in brezmadežnih mučenikov, da je vsak pomp ponavadi le kratkotrajna PR predstava. Zavedam se, da množica sama po sebi še ni nekakšna magična manifestacija demokracije, da je lahko zmanipulirana, reakcionarna in škodljiva lastnim interesom. Ob vsem tem pa sem prepričan, da res ni preveč od levih strank zahtevati vsaj to, da se množic ne bojijo. Da bi jih želele vsaj malo aktivirati. Da bi jim želele vlivati vsaj nekaj upanja, nekaj zanosa, nekaj borbenosti. Je to res previsoka zahteva? Kako bedne morajo biti stranke, ki si niti v predvolilnih kampanjah tega več ne morejo privoščiti?