Bog živi Slovenijo

Vlado Miheljak

13. 7. 2018  |  Mladina 28  |  Dva leva

»Z lahkoto sočustvujemo s tajskimi dečki, ujetimi v podzemni jami. Za begunce v čolnih v Sredozemskem morju pa postane empatija vprašljiva. To je nevaren razpad civilizacijskih norm.«
— Matthias Drobinski v Süddeutsche Zeitung (9. 7. 2018)

»Kar na lepem se pojavita dva kriterija o tem, ali naj ljudi, ki so v življenjski nevarnosti, rešimo ali raje pustimo umreti. To je prvi korak v barbarstvo.«
— Wolfgang Luef v Süddeutsche Zeitung (5. 7. 2018)

»Izgubili smo svoj dom in z njim razumevanje vsakdanjega življenja. Izgubili smo svoje poklice in s tem zaupanje v kakršnokoli koristnost na tem svetu. Izgubili smo svoj jezik in s tem pristnost naših gest in spontanega izražanja čustev.«
— Hannah Arendt: We Refugees (1943)

Ko je Matej Tonin, novi predsednik državnega zbora, zaključil svoj nagovor poslankam, poslancem in gostom s krilatico Bog živi Slovenijo, sem najprej pomislil na Bavarce, ki javne prostore (še vedno) obeležujejo s križi in v vsakdanjem pozdravu v središče postavijo boga. Berlinčani in sploh severni Nemci na kratki Grüß Gott (cinično) odvrnejo »če ga vidim oz. srečam«. Seveda severnim Nemcem ne moremo pripisati kakšnega komunističnega sentimenta, z generično averzijo do boga. Preprosteje: bog pač ne spada v javni govor. Si predstavljate, da bi krščanska demokratka in pastorjeva hčerka (!) Merklova bundestag ali državljane v javnem govoru s položaja kanclerke nagovorila z Gott segne Deutschland (Bog blagoslovi oz. živi Nemčijo)? To počno Bavarci. Pa Avstrijci in južni Tirolci. Ker je samoumevno, rutinsko, ni vsebinsko pomenljivo, problematično. Prej eksotično. Tako zelo, da ko je leta 2015 v okviru vrha G7 na Bavarskem, ko je v spremnem programu gostiteljica Merklova pripeljala Obamo v idilično alpsko vasico Krün, ta kratki nagovor občinstvu, preden sta zvrnila vrček piva in snedla tradicionalno pivsko klobaso, začel z Grüß Gott, kar je Merklovo tako presenetilo, da najprej ni dojela, kaj je v svoji ameriški nemščini hotel izustiti visoki gost. Pač standardna ameriška formula imponiranja lokalnemu prebivalstvu.

O. K., nič ni narobe, da se krščanski demokrat Tonin sklicuje na boga, ga kliče na pomoč. Če to govori na zboru cerkvene občine ali kot predsednik stranke. Če pa to počne kot predsednik državnega zbora, je to zloraba funkcije in govornice.

Krščanska in katoliška morala Tonina in večine nastajajoče sredinske koalicije je v teh dneh na preizkušnji. Medtem ko posredujejo tvite o skrbi za ugodno rešitev drame z ujetimi tajskimi dečki iz globine kraške jame, brezdušno razpravljajo o grožnjah, ki jih domnevno prinašajo Sloveniji ljudje, ki v stiski bežijo iz krajev, kjer divjajo vojne vihre, kjer so žrtve hude politične represije, kjer klimatske katastrofe družinam onemogočajo dostop do hrane in celo vode. In katoliki Tonin, Šarec, Cerar, ki se za zdaj ne morejo poenotiti skoraj o nobeni točki koalicijskega programa, imajo skladno stališče, da v Sloveniji ni prostora za nesrečnike, ki so iz tega ali onega razloga zapustili svoje domove.

O nobeni drugi stvari ni bilo toliko licemerja kot ob vprašanju beguncev. Ko so septembra 2015, ko je eskalirala begunska kriza, v oddaji Tarča na RTVSLO postavili slovenskim politikom vprašanje, ali bi sledili vzoru nekaterih evropskih politikov, ki so bili pripravljeni za begunce odpreti svoj dom, je večina vprašanih izkazovala pripravljenost. Pol leta kasneje so realizacijo svojih načelnih namer preverili in se je kajpak izkazalo, da tega ni storil nihče. Je pa krščanski demokrat Tonin za Reporter pojasnil, češ, »do danes nisem dobil nobene prošnje za sprejem. Še vedno sem pripravljen sprejeti preganjane kristjane, ki jim na Bližnjem vzhodu grozi genocid«. In ta na videz velikodušni odgovor razkriva temeljno licemerje. Med drugo svetovno vojno, ko so bežali Judi in so jih povsod zavračali, je bilo ključno vprašanje, ali begunca sprejmeš kot človeka v stiski, navkljub temu, da je Jud. Danes je ključno vprašanje, ali sprejmeš begunca z (bližnjega) vzhoda ali iz Afrike, kljub temu da je zelo verjetno musliman. Ne pa zgolj zato, ker je kristjan.

In predvsem, če si dosleden, v svojih političnih relacijah in delovanju zavračaš politiko tistih, ki generirajo fašistoidno retoriko, ki sejejo sovraštvo, zavračajo ljudi v stiski. Kot Janša, kot Orbán, kot višegrajski demokrati. Kot svetovni šerif Trump. Za politike, ki se sklicujejo na svojo katoliško moralo, ki pri cerkvenih obredih zavzemajo prve vrste, tako kot Tonin, kot Cerar, kot Šarec, je še zlasti sprevrženo slepo sledenje Trumpovi ameriški politiki. Politiki velesile, ki je begunsko, ekonomsko, ekološko in klimatsko krizo v veliki meri proizvedla. Kako denimo katolik in krščanski demokrat Tonin pojasnjuje Trumpovo politiko ločevanja begunskih staršev in otrok, zapiranje odtujenih otrok v kletke? Kako ne nazadnje Tonin pojasnjuje zadnji ameriški manever onemogočanja resolucije svetovne zdravstvene organizacije (WHO), ki poziva k »zaščiti, spodbujanju in podpiranju dojenja« ter k omejevanju oglaševanja prehranskih izdelkov oz. nadomestkov, ki so manj primerni za dojenčke in otroke. Ker bi naj bil formalni predlagatelj resolucije Ekvador, se je znašel pod grožnjo trgovinskih ukrepov Trumpove administracije, ki ščiti interes proizvajalcev in lobijev, zato je vlada v Quitu umaknila pobudo za resolucijo …