Satelit

Janko Lorenci

20. 7. 2018  |  Mladina 29  |  Kolumna

Trump je na zadnjem vrhu Nata ozmerjal Evropejce, da dajejo premalo za orožje in skupno obrambo, s čimer izkoriščajo Ameriko, ki jih varuje. Visoke glave s stare, sofisticirane celine so ponižno molčale, le Merklova, ozmerjana za odvisnico od Rusije, je rahlo ugovarjala, po nemško zapleteno. Nato je Trump še rekel, da bi morali dajati za vojske 4 odstotke GDP, odletel v Anglijo, tudi tam napravil manjši kraval, potem pa se – nenavadno krotek – sestal še s Putinom. Tudi krotkost ne bo dolga.

Skratka, ameriški predsednik, sedeč na daleč največjem kupu orožja, odpira vse fronte, ruši mednarodno pravo in zavestno maje svet, da bi lahko mimo dogovorjenih pravil uveljavil logiko vladavine močnejšega. Rusijo in Kitajsko potiska v kočljivo defenzivo – ne zaradi ideoloških razlik, ampak zaradi regionalne in globalne nadvlade. Pritiska pa tudi na Evropo, zvesto zaveznico. Tudi njej govori, da Ameriko izrablja in skuša nanjo prevaliti del noro visokih stroškov za ameriške hegemonialne težnje.

Unija še ni bila v tako težavnem položaju. Eno so zunanji pritiski: ne Ameriki ne Rusiji trdna EU nikakor ni pogodu in obe jo uspešno spodkopavata od znotraj – razdvajata njene članice. Evropi se zdaj maščuje strateška napaka, da je raje sledila ameriškemu zaostrovanju z Rusijo, namesto da bi jo skušala čim bolj »udomačiti« – vpeti v svojo ekonomsko-politično sfero. Tudi Kitajska za Unijo ni samo hvaležen kupec, ampak vedno močnejši ekonomski tekmec. Poleg tega EU trepeta pred živčnimi začetki trgovinskih vojn. Od zunaj pritiskajo še migranti, a za to je v veliki meri kriva sama, saj sodeluje v zahodnih vojnah in ekonomskem pustošenju svetovnega juga, deloma v svojem imenu, deloma kot slepa ameriška slednica. Migracije so boleče razgalile njeno neenotnost, še bolj pa nemir njenih družb. Če bi bila skupnost notranje zdrava, je migrantski pritok ne bi tako iztiril. Očitno se bo pred priseljevanjem vsaj začasno tesno zaprla, a oddahnila si ne bo. To kaže, da so begunci zgolj katalizator globljih motenj.

Poglavitna je kar EU sama. V jedru težav je povsod sprejeti neoliberalni kapitalizem, ki trga vsako posamično družbo posebej, s svojo logiko neenakosti, tekmovanja, nesolidarnosti pa se neizbežno seli na meddržavno raven. Množice so tudi v bogatih članicah oropane nekoč trdno zagotovljene socialne varnosti, negotove, zmedene, dovzetne za hujskanje. Sredinski politiki upravičeno ne zaupajo več, od tod vzpon populistov in skrajne desnice ter oster zasuk k vedno prežečemu nacionalizmu in nacionalnim egoizmom – dodaten korak proč od solidarnosti, že tako grdo povoženi po izbruhu krize v letu 2008. Na EU razdiralno delujejo tudi velike korporacije in finančni kapital, ki uhajajo nadzoru nacionalnih politik. Prebivalstva vedo ali vsaj slutijo, da bolje več ne bo.

Z vsem tem in z odmiranjem ustanovitvenih idealov nastaja začaran krog, iz katerega Unija ne more izstopiti. Na hitro se je zgostila množica težav: preurejanje politične pokrajine, nedotakljivost velikega kapitala, Trump, brexit, begunci, razpadanje svetovnega trgovinskega reda, huda kriza same EU. V krhkem ravnotežju jo za silo še drži strah, kaj bi sledilo njenemu razpadu. Pri tem je jasno, da bi se celina bolj ali manj vrnila v 19. stoletje, ko se je nekaj celinskih sil mikastilo za primat v Evropi, s to razliko, da bi bile te sile na globalnem odru tokrat povsem nepomembne, Evropa kot celota pa še bolj ranljiva za pritiske supersil. Drugo zasilno lepilo je trenutno kar dobro gospodarsko stanje, a to povprečnemu Evropejcu koristi malo ali nič, že jutri pa prinese novo krizo, ki bi lahko podrla razmajano skupnost kot hišico iz kart.

Grobi pritisk z one strani Atlantika ponuja priložnost za evrobrexit – geostrateško osamosvojitev Unije in izstop iz ameriškega medvedjega objema. Trump v Evropi uspešno neti antiamerikanizem, toda EU je globoko amerikanizirana in razklana, nacionalni egoizmi močni, avtoriteta skupnih organov majhna, razmiki med načeli in stvarnostjo velikanski. Taka Evropa se ne more otresti ameriške tutele in se rešiti iz mreže svojih zunanje-notranjih težav. Zahod, katerega del je, po malem razpada, ker so njegove temeljne sestavine – liberalna demokracija, elementarna socialnost, odprtost do sveta – močno spodjedene. V slabi koži sta obe celini, Amerika morda celo bolj kot Evropa – a vsaj ne more razpasti. Unija lahko. Ostaja tako rekoč nenadomestljiva, a hudo bolna. Če bo propadla ali še bolj degenerirala, bo nekdanji popek sveta postal neprepoznaven in znova nevaren samemu sebi.

Nič manj porazen ni občutek v Sloveniji. Glavni tok politike je tako zaostal in brezbrižen, da v času razkrajanja in popolne nepredvidljivosti še naprej slepo uboga razmajano, pogosto pristransko Komisijo, razprodaja premoženje in ostanke suverenosti, krči javne službe, stopnjuje neenakost, meče stran denar za Nato ... Tudi pri nas bo, tako kot pri Višegrajcih, odtekanje dobičkov iz razprodanih podjetij kmalu preseglo zunanjo pomoč. Višegrajci znajo biti vsaj nacionalisti, naši politiki ne zmorejo niti tega. Njihova beda – zelo očitna ob tem, kako toninček za janška nateguje kramarske šarčka, židančka itd. – se še jasneje pokaže, kadar so v tujini, kjer vedno nastopajo samo pred našimi mediji, saj se tuji zanje ne zmenijo. Malo zato, ker so iz majhne ponižne Slovenije, bolj pa zato, ker so sami pritlikavi, nenačelni in prazni.