Neznosna lahkotnost vladanja

dr. Bogomir Kovač

20. 7. 2018  |  Mladina 29  |  Ekonomija

Privatizacija NLB je za Cerarjevo vlado in slovensko politiko domala končan posel. Evropska zaveza o prodaji je politično potrjena, parlament bo zakon o zaščiti NLB potrdil julija. Politiki se bodo znebili banke, ki nosi izvirni greh finančne osamosvojitve, stranpoti prve in druge sanacije bank, pa tudi vse zablode mlade države. Cerarjeva vlada je zgolj zapečatila usodo NLB, ki so jo tlakovali mnogi. Njen prozorni politični manever prelaganja prodaje je prinesel zgolj oportunitetne stroške. NLB smo zavozili sami, pravih in pravočasnih ugovorov proti ravnanju EK in ECB nismo dali. Možne alternativne rešitve so padale druga za drugo. Vse skupaj je klavrna pravna in ekonomska podoba te države, mešanica ekonomskega neznanja in politične poniglavosti.

Cerarjeva vlada je na tem semnju ničevosti kot češnja na torti. Njeno vedenje je nenavadno. Odstopila je pred štirimi meseci, sredi marca 2018, po junijskih volitvah je njena operativna legitimnost dodatno omejena. Toda kot za stavo zadnje tedne strelja z največjimi strateškimi in dolgoročnimi topovi. Takšna je končna odločitev o tožbi Hrvaške glede arbitraže, pa o prodaji NLB, brez zadreg spiše zakon glede jamstev NLB pred hrvaškimi izvršbami, podpisuje aneks za petino dražji prvi kilometer drugega tira ... Njena izvirna pogruntavščina so lex specialis (Mercator, Magna …) in odvodne projektne institucije (2TDK, Nacionalni institut za otroške srčne bolezni …), njene ključne sistemske rešitve dejansko pravno razgrajujejo državo. Cerarjevi postajajo v tem nenavadno podobni Janševi falangi.

Politični inženiring in neznosna lahkotnost vladanja sta dobro vidna na večnem primeru reševanja NLB. Podobno kot v Spielbergovem filmu reševanje vojaka Ryana postaja, glede na vse žrtve in zaplete, čisti nesmisel, prvoten dober namen pa se je povsem izpridil. Vlada se od lanskega leta pogaja z evropsko komisijo (EK) glede spoštovanja zavez in rokov privatizacije. Toda v nobenem primeru ni nasprotovala izhodiščnemu problemu glede postopka presoje zakonitosti državne pomoči, pa tudi načinov, kako je bila jeseni leta 2013 izpeljana prisilna sanacija banke. Slovenija je namreč leta 2013 ob sloviti sanaciji bank sprejela zavezo, da bo prodala NLB do konca leta 2017, določili so že časovni okvir, način privatizacije, Deutsche Bank in PWC vodita postopke privatizacije ... Toda konec leta 2016 prevlada teza, da je prodaja banke politično in volilno problematična. Začela se je igra z odlogom privatizacije, zaradi cene, hrvaških tveganj, pranja denarja … Odlog prodaje naj bi rešil vse, predvsem pa volitve. Toda vladna koalicija je tu grdo pogrnila in namen se je spridil.

Pred petimi leti je bilo še nekako razumljivo, da se je mlada domača trojka (Bratuškova, Čufar, Jazbec) uklonila stampedu zunanje trojke (EK, ECB, MDS). Toda od leta 2014 bi morala Cerarjeva vlada voditi veliko aktivnejšo pogajalsko vlogo z EK, kjer so nekatere članice EU uspele s posebnimi rešitvami (Španija, Portugalska, Italija …). Odlog privatizacije bi bil torej logičen, če bi ga vlada izkoristila za pogajanja. Spornih reči je bilo veliko, od škandalozno izvedene sanacije bank konec 2013, pa določitev spornih državnih pomoči in pogojevanje glede poslovanja in privatizacije NLB ter kajpada mednarodne posebnosti NLB v razmerju do LB na Hrvaškem. Vsega trojega slovenski pogajalci nikoli niso povezali v celoto in se postavili po robu EK, tudi ECB. Slovenija je preprosto kapitulirala na vsej črti.

Očitno problem ne tiči toliko v EK kot v nas samih. Najboljši dokaz so vzporednice s pravo sanacijo bank (1993–1997). Takrat sta BS in slovenska vlada zaradi sanacije LB razlastili tedanje delničarje, njihove terjatve pa prenesli na posebno državno agencijo (ASBH). Tudi takrat so tuji strokovnjaki (španska ekipa de Juana) slikali katastrofalne razmere v LB, domača sodišča niso priznala spornih razlastitev in nadomestil, država pa je leta 1994 vse skupaj zapečatila z ustavnim zakonom in NLB. Poplačilo razlaščenih delničarjev so tedaj povezali s privatizacijo NLB, država pa se je potem trudila, da se to ne bi zgodilo. Po 25 letih so spor delničarji LB sicer dobili, slabe navade države pa so očitno ostale tudi ob novi sanaciji bank (2013–2017). Lekcija je zgovorna in preprosta.

Privatizacija je spet v modi. V začetku finančne krize je globalno presegla komaj sto milijard, lani je dosegla trikratno številko. Leta 2009 je polovico svetovne privatizacije pospravila EU, lani samo še 15 odstotkov, premik pripada Kitajski. Toda hkrati se krepita globalni delež in moč državnih podjetij, tudi bank, spet na dinamični periferiji globalnega kapitalizma. Obrat je jasen, banke so tam del razvojnega »ekonomskega nacionalizma«. Toda teh razmislekov naši politiki ne zmorejo dojeti. Zato v EU glede NLB nismo uvideli, da EK na NLB ne gleda z vidika finančne stabilizacije RS, temveč politične dominacije EU. Odkar imamo evro, banke ne glede na lastnino niso »naše«, temveč »njihove«. Stare članice EU so to razumele, nove ne. Hkrati EU prihaja v fazo, ko demokracija in pravo nimata pravega pomena, kršitve so tu sistem in ne deviacija. Kaj torej storiti?

Manevra glede privatizacije ni več, morda ga lahko obrnemo zgolj sebi v prid. Država je očitno prevzela odgovornost za poplačilo oškodovanj LB na Hrvaškem, stroški so tu znani, prodajna cena banke pa ne. Prevzela je del tveganj, da bi pridobila koristi. Za začetek naj v privatizacijo vključi razlaščene domače lastnike, potem naj določeno vlogo nameni domačim vlagateljem, tudi javnim. Skratka, dosedanji privatizacijski model mora SDH spremeniti, privatizacija mora imeti jasen začetek, biti mora odločna, toda premišljena. Zaveze države do EU so s tem izpolnjene, vse drugo vsiljevanje EK, tudi ECB, moramo zavrniti in pika. Histerijo z NLB lahko ustavi zgolj pametna privatizacija banke. Upor proti evrototalitarizmu se začenja z NLB.