Prikazen zmernega napredka

N'toko

3. 8. 2018  |  Mladina 31  |  Žive meje

»How much time do you want for your progress?«
– James Baldwin

Z izjemo nekaterih radikalnih ljubiteljev narave, ki ideal človeškega bivanja vidijo v paleolitiku, se večina ljudi strinja, da je človeštvo v zadnjih stoletjih napredovalo in da je ta napredek dobra stvar. O tem nima smisla sploh razpravljati. Življenjska doba se ves čas zvišuje, umrljivost otrok in splošno zdravje sta neprimerljiva s tistim izpred 100 let, na milijone ljudi po svetu pa se je dvignilo iz fevdalne revščine in dobilo politične pravice. Seveda smo daleč od popolnosti in velik del svetovnega prebivalstva napredku navkljub živi v nepopisni bedi, a gledano kot celota lahko rečemo, da ni človeštvo še nikoli uživalo večjega miru in bogastva kot danes. Ta zgodovinski napredek sicer ni samoumeven – noben naravni zakon ne jamči, da se bo nadaljeval s podobnim tempom –, kljub temu pa so nekatere izboljšave tako očitne, da o njih niti ni treba izgubljati besed, tako kot ni treba opominjati, da je Zemlja okrogla ali da je LeBron James dober košarkar.

Kljub temu pa se po medijih in spletu sprehaja presenetljivo veliko število ljudi, ki počnejo prav to – ob vsaki priložnosti pridigajo resnico o človeškem napredku. Njihove litanije seveda nikogar ne informirajo o čem novem, so pa precej priročne, kadar je treba koga utišati. »Očitno niste nikoli doživeli pravega pomanjkanja, da zdaj takole jamrate … Imate volilno pravico! Imate pametne telefone! Sploh ne veste, kako težko je bilo ljudem nekoč!« Vsak od staršev bo znal ob otrokovih tarnanjih na dan povleči zgodbo o tem, kako je moral bos pešačiti v deset kilometrov oddaljeno šolo – le kako je torej mogoče, da se njihov razvajeni otrok nad čim pritožuje? Podoben impulz imajo mnogi komentatorji, ko se srečajo s pozivi k izboljšanju razmer – pa naj gre za boljše plače, javne investicije ali politično participacijo. Hitro bodo posvarili, da je življenje na Zemlji neskončno udobnejše, kot je bilo, in da so takšne zahteve očiten znak razvajenosti. V nenavadnem zasuku se tako zagovarjanje zgodovinskih dosežkov spremeni v opozorilo pred previsokimi ambicijami – dejstvo, da so naši predniki bolj trpeli, pa postane dokaz, da so današnje zahteve po boljšem življenju kvečjemu prazno jamranje cmeravih milenijcev.

Takšne reakcije so seveda vedno bevskale na nas z obrobja spletnih komentatorskih mest, nekaj novega pa je, da so našle dom med intelektualci in v meščanskih medijih. Nenadoma imamo na javnem prizorišču uspešnico »Enlightenment now!« Stevena Pinkerja, ki z naštevanjem velikih človeških podvigov poskuša prepričati razgrete glave, da je v bistvu vse še kar okej. Njegovo ponavljanje truizma, da »svet postaja boljši«, so tisočkrat povzeli vsi mediji od Guardiana do The Hindu. Podobno linijo zagovarjajo konservativni self help guru Jordan Peterson, veliki pridigar ateizma Sam Harris in vrsta drugih internetnih zvezdnikov. Vsi po vrsti nas opominjajo, kako je bila družba nekoč nazadnjaška, dokler se niso pojavili evropski razsvetljenski razumniki (skodrani sivolasi akademiki, kot so oni) in pognali tok zgodovine naprej. In če so nas pripeljali do tu, potem jim moramo zaupati, da bodo slej ko prej nalogo izpeljali do konca. Razsvetljenstvo ni več le krilatica levih in liberalnih medijev, ampak je postalo vroči buzzword novo vzpenjajoče se desnice, ki zgodovino človeškega naprednjaštva uporablja kot orožje v boju proti današnjim naprednim gibanjem.

Ko zvezdniki govorijo o dediščini razsvetljenstva, imajo razumniške desnice pred očmi povsem nasprotne cilje, kot so jih imeli radikalni očetje evropskih emancipatornih gibanj. Pozablja se, da govorijo o obdobju skrajno radikalnih političnih idej – odpravi hierarhij in enakosti vseh ljudi. Te ideje so pognale v tek revolucije, skozi katere so lahko množice začele udejanjati politične pravice. Danes se o razsvetljenstvu govori zgolj kot o nevtralnem in nepolitičnem procesu, ki da je zagnal tehnološki razvoj in rodil moderno kapitalistično državo. Nobenih političnih skrajnežev in militantnih upornikov ni v enačbi, nobenih množic delavcev in kmetov, nobenih giljotin in požigov. Nasprotno, novi razumniki vidijo svojo nalogo v tem, da dosežke preteklih razumnikov ubranijo pred takšnimi nerazumnimi jeznoriteži, ki utegnejo s svojimi zahtevami po pravicah zamajati starodavni evropski red. Ubraniti ga morajo pred feministkami, ki »so šle z emancipacijo predaleč«, pred migranti, ki »ne razumejo naših vrednot«, pred levičarji, ki »hočejo uničiti individualnost« … Sklicevanje na civilizacijski razvoj, kakršen se je rodil z razsvetljenskimi gibanji, torej nima namena spodbuditi naprednih gibanj v gradnji bratstva, enakosti in svobode, ampak želi propagirati skromnost, pohlevnost, varčevanje, rasno čistost in spoštovanje starih hierarhij. Bodite tiho in počakajte, da napredek pride k vam.

Svet seveda ne postaja boljši zaradi tega, ker bi ga k temu gnali tehnološki razvoj in zahteve trga, ampak ker se je v ključnih zgodovinskih trenutkih dovolj ljudi organiziralo, da so lahko sami začeli narekovati pogoje napredka. In lahko smo brez skrbi, da so bili v vsakem od teh trenutkov zraven pametnjakoviči iz višjih razredov, ki so množice pokroviteljsko opozarjali, kako nevarne so njihove zahteve in kako dobro v resnici živijo v primerjavi s prejšnjimi rodovi. Seveda bi bilo lepo verjeti v premiso, da je človeški napredek linearen proces, ki se je nekoč sprožil in zdaj neustavljivo izboljšuje življenja ljudi, a imamo žal pred očmi ves čas očitne protidokaze – primere propadlih držav, vojn in ekonomskih kriz, ki so ljudem brutalno poslabšali življenjske razmere in marsikateri del sveta vrnili stoletja v preteklost. »Svet postaja boljši« je lahko morda res stališče človeka, ki ima vse dosežke civilizacije na dosegu roke, malo težje pa ga sprejme tisti del družbe, ki ne ve, kako bo naslednji mesec nahranil otroke in plačal položnice. Mar res lahko verjamejo, da se svet izboljšuje sam od sebe in se bo še naprej? In tudi če bi se, lahko res mirno počakajo, da napredek pride k njim s svojim tempom? Stvar je precej jasna: komur gre za ohranjanje statusa quo, bo opozarjal na abstrakten »splošen trend človeškega razvoja«, tisti, ki jim razvoj dejansko nekaj pomeni, pa bodo vseskozi zahtevali več – ker vedo, da bo v nasprotnem primeru napredek ponovno zaobšel ljudi, ki ga najbolj potrebujejo.