Družbena odgovornost biznisa

dr. Bogomir Kovač

3. 8. 2018  |  Mladina 31  |  Ekonomija

Prevzemi in združitve podjetij so v Sloveniji v prvi polovici leta 2018 na vrhuncu, vrednost sklenjenih poslov že presega milijardo evrov. Slovenija s tem sledi evropskim in globalnim trendom. Kaotična finančna globalizacija se izteka, z njo pa tudi naša zadržanost do tujih naložb. Domači menedžerski prevzemi so veljali za osrednjo napako tranzicije, toda razvojna filozofija države se spreminja. Privatizacija in prevzemne tarče zanimajo strateška podjetja, množijo se začetne naložbe. EU želi v množici institucionalnih unij urediti tudi kapitalski trg, Cerarjeva vlada je tu naredila prepoznaven premik. Toda delavski prevzemi in zadruge še vedno ostajajo siva lisa teh sprememb. Okna priložnosti so torej bolj na široko odprta, možnosti razvoja naložb globlje.

Slovenija za tuji kapital nikoli ni bila obljubljena dežela, lastninjenje in privatizacija nista vključevala tujega kapitala, temveč predvsem domačega. Svoje konkurenčne prednosti za evropske naložbe v Sloveniji in na balkanskih trgih nismo izkoristili, danes smo uspešnejši most za azijski kapital na trgih EU. Smo na robu razvitega trikotnika Milano–München–Dunaj. Seveda, stara ideja Srednje Evrope (Mittel Europa) je za Slovenijo del zgodovine, razumevanje njenega vmesnega prostora (Zwischen Europa) pa mogoče prihodnosti. Na teh oseh je v primerjavi z zahodnimi sosedami na slabšem zaradi majhnosti in razdrobljenosti trga, v primerjavi z vzhodnimi postsocialističnimi konkurenti pa zaradi višjih stroškov in administrativnih ovir. Toda alokacija kapitala je danes pomembnejša od redistribucije.

Igra številk je dovolj zgovorna, konkurenčno igro smo za zdaj izgubili. Slovenija je glede izhodiščnih tujih neposrednih investicij (TNI) precej pod evropskim povprečjem (36 odstotkov BDP namesto 48). Primerljive vzhodne države imajo skoraj dvakrat večji delež (Češka, Madžarska), zato bi ga morali do leta 2030 podvojiti. To pomeni na leto nekaj več kot milijardo evrov tujih naložb. Večino tega bodo tudi v prihodnje prevzemi, toda prevzemniki ne bodo toliko finančne družbe kot mednarodna podjetja iz realnega sektorja. Dober primer takšnega obrata ponuja domžalski Helios. Tu sta najprej leta 2014 sporni prevzemni ples uprizorila avstrijski Ring in ameriški sklad Franklin Templeton, po dveh letih pa je družbo prevzela japonska globalna korporacija Kansai Paint. Primer dobrega poslovnega prevzema sta nekdaj simbolizirala Lek z Novartisom in Revoz z Renaultom, danes pa Gorenje s kitajskim podjetjem Hisense.

Podjetje kot tarča je navadno za finančnega prevzemnika zgolj srednjeročna naložba, ki jo finančno sanira, poslovno prestrukturira in preproda. Poslovni prevzemnik nastopa dolgoročno, gradi nove verige vrednosti in trge, bolj nastopa kot strateški partner. Potrebujemo eno in drugo, toda več drugega kot prvega. TNI so pomemben dejavnik rasti, zaposlenosti in mednarodne konkurenčnosti. V Sloveniji je v zgolj petih odstotkih družb s tujimi lastniki zaposlena četrtina delovne sile, te družbe ustvarijo 40 odstotkov izvoza in prinašajo tretjino dobičkov. Seveda, reči niso zgolj rožnate.

Neposredne tuje naložbe in poslovni prevzemi stavijo predvsem na interese lastnika (dobiček, vrednost podjetja), manj jih zanimajo interesi drugih deležnikov. Zato sta navadno neenakost in poglabljanje razvojnih nasprotij zgolj druga stran iste medalje. V obdobju 1985–2018 se je efektivna stopnja obdavčitve mednarodnih naložb prepolovila. Države tekmujejo na trgu kapitala za tuje naložbe z zniževanjem davkov, izogibanje plačevanja teh je sistem, ne sporna izjema. Google Alphabet je na Bermudih lani prijavil 19,2 milijarde dolarjev prihodkov v poštnem nabiralniku, letos je EK družbo kaznovala s 4,3 milijarde evrov zaradi izkrivljanja konkurence, ne izogibanja davkov. ZDA korporativno davčno stopnjo pravkar znižujejo za tretjino, odmevne slovenske prevzeme so izpeljali iz Luksemburga, hrvaški Agrokor bodo sanirali prek Nizozemske. Celoten svetovni trg prevzemov je lani dosegel rekordnih 3600 milijard dolarjev. Čudovito, toda liberalizacija kapitalskih tokov povzroča finančne krize. Minskyjev učinek zahteva regulacijo.

Globalna finančna kriza je premaknila torišče poslov, trikotnik ZDA–EU–Japonska izgublja primat, Azija, Afrika in Latinska Amerika pridobivajo. Vračajo se naložbe v industrijo, poslovni prevzemi, regionalni posli. Spreminja se tudi regulacija. EU ureja čezmejni kapital z direktivo, stavi na regulacijo, deležniški koncept. Za transnacionalizacijo kapitala in korporativne mreže so nujni pravni okviri prenosov poslovne suverenosti, pa tudi fiskalna usklajenost in zaupanje v kapitalsko unijo. Ključno je, kako zmanjšati politično, ekonomsko in regulacijsko negotovost in tržno ter finančno volatilnost. To je danes v ospredju odločitev, kam in kako potuje kapital.

Slovenija ima poseben program spodbujanja internacionalizacije 2015–2020, tri centre spodbujanja NTI, podporne mreže in protokole. Zasuk pa ni v papirjih, temveč v dejanjih, kapitalski nosilci danes ocenjujejo tveganja strožje kot prej. V Sloveniji smo dolgo stigmatizirali tajkunske prevzeme, pozabili pa na možnost delavskih. Neoliberalni razvojni modeli jim ne priznavajo vloge in pomena kooperativnega sektorja. Ne gre za ideologijo, temveč za uravnoteženje lastniških, organizacijskih in poslovnih struktur. Delavski prevzemi niso eksotični stečajni izhod, nekakšna politična gverila, temveč normalna pot poslovnega razvoja. Toda brez državne podpore in strategije, vsaj do leta 2030, takšna ekonomska demokracija ne more preživeti.

Finančne naložbe, zlasti tuje, so priložnost in hkrati nevarnost. Domači prevzemi so siva lisa zlasti pri razvoju kooperativ. Krivec za krizo ni prost pretok kapitala, temveč napačna regulacija tega. Zato potrebujemo antivirusni program, ki omejuje enostranski pohlep. Imenuje se ekonomska demokracija in družbena odgovornost biznisa.