Bolezen

Janko Lorenci

10. 8. 2018  |  Mladina 32  |  Kolumna

Včasih, kot da smo na ladji norcev. Mislim na privatizacijo, ki že dolgo najeda in ogroža Slovenijo. Z novo vlado, takšno ali drugačno, bo glede tega vse po starem. Tu vlada železna kontinuiteta. Privatizacija je za slovensko politiko, če izvzamemo Levico, naravni zakon.

Posebno sprevržena je pri pozasebljanju državnega premoženja. Ker domačega kapitala ni dovolj, privatizirati pa hočemo za vsako ceno, to premoženje, tudi donosno in strateško, na veliko razprodajamo, na pol podarjamo tujcem. Tega nikjer na svetu ne počnejo ne kapitalisti ne komunisti, ne demokrati ne avtokrati in tudi grmičarska ljudstva ne. Vsi zagrizeno branijo svojo pomembno lastnino.

Naša politika pa nasprotno. Zakaj, ni lahko razumeti. Deloma je zanorjena z neoliberalnimi dogmami, deloma je obupno nevedna, deloma podlega vojnim dobičkarjem privatizacijske tranzicije, lobijem. Podlega tudi zunanjim pritiskom, ki pa ne bi bili tako usodni, če ne bi trkali v pregovorno servilnost naše politike, ki zdaj na primer govori, da mora brezpogojno ustreči natovskim zahtevam po povečanju vojaških izdatkov, čeprav sploh niso pravno zavezujoče. Neoprostljiva je tudi krivda medijev. Za primer: prva gospodarska novinarka na nacionalki, hrupna gospa Zadravec, vsak pomik k razprodaji drhte od ugodja slavi, vsak zastoj objokuje. Na javni tv. Če bi glavnina medijev razprodajnemu stampedu nasprotovala, bi se politika obnašala drugače.

Privatizacijska obsedenost bo čez čas obveljala za primitivnost in veleizdajo. Škoda, ki jo prinaša, je pogosto zabrisana, posredna. Pri razprodaji, zaradi katere je bilo treba ubiti pojem nacionalnega interesa, je škoda očitna in merljiva v nepovratnem izgubljanju denarja (NKBM), znanja (Fotona), trgov (Mercator), suverenosti (NLB). Zelo jasno se, na primer, kaže tudi v močno sprivatiziranem zobozdravstvu, kjer si, če nimaš denarja, obsojen na gnile ali izpuljene zobe, v milijonih, ki jih zdravstvu odžirajo zasebne zavarovalnice, v kupih odpadkov, ki bi jih namesto množice zasebnih ustanov uspešneje odstranjevala ena sama, vendar javna ustanova.

Zabrisana, posredna škoda je še hujša. Privatizacijska gonja pritiska tudi na preostale javne službe. Namesto logike javne koristi se uvljavlja logika dobička, fetiš ekonomizacije zahteva, da mora vse delovati kot podjetje, prinašati dobiček in nasploh ne sme veliko stati. Zato se daljšajo čakalne dobe, hirata znanost in kultura, se zapirajo ambulante in pošte na podeželju. Javno mnenje o javnem zdravstvu (šolstvu itd.) se tako nujno slabša in še bolj odpira pot privatizaciji.

Desetletja nam pridigajo, da je zasebni sektor dinamičen, učinkovit, visoko motiviran, javni sektor pa drag in neučinkovit. V ta namen se kujejo udarna gesla in miti, na primer debela laž o odrešilnosti vitke države.

Ponovimo za ušesa neoliberalnega kristjana Tonina: vitka država pomeni malo davkov v javne blagajne in pešanje javnih služb, tistih, ki zadovoljujejo osnovne potrebe ljudi in učinkovito blažijo neenakost. Manj ko so davki progresivni, manj je denarja za javne službe, manj je javnih, dostopnih storitev za povprečne ljudi. Premožni si jih lahko kupijo. Država opušča prerazdeljevanje, eno svojih bistvenih funkcij.

Pitajo nas tudi z modrostmi o samodejni večji učinkovitosti zasebnega. Pregrešno drago, a invalidno ameriško zdravstvo in britanske železnice dokazujejo kvečjemu nasprotno. Tudi na ravni posamičnih držav so uspešnejše tiste z več solidarnosti in več javnega, skupnega. Zasebna podjetja pač vse podrejajo dobičku in skupne zadeve – sociala, ekologija, javno zdravstvo – jih praviloma ne brigajo, pogosto delajo celo proti njim. Toliko bolj, če so v tuji lasti. Tu plovemo v kritične vode: dobršen del gospodarstva že ima tuje lastnike, dobički zato na veliko odtekajo v tujino, državo pa je vedno teže usmerjati k zaželenim socialnim, okoljskim, infrastrukturnim ciljem. Vse to v času neskritih nacionalnih egoizmov in negotove usode EU.

Zasebno seveda ima nekatere nesporne odlike in svoje mesto v družbi. Toda pretirano in nedomišljeno privatiziranje je razdiralno. Na svoji koži ga prekleto občuti tudi povprečni posameznik. Gesla o superiorni zasebni lastnini, vitki državi, blagodejno nizkih davkih, o tem, da je vseeno, kdo je lastnik (zakaj nas tujci potem kupujejo!), so tesno povezana z dolgimi čakalnimi dobami, nizkimi pokojninami, prekarnimi službami, izseljevanjem.

Slovenija postopoma, a nezadržno izgublja socialnost in solidarnost. Privatizacija je v marsičem gonilna sila tega procesa. Naši politiki (podjetniki, spindoktorji, novinarji ...) se radi hvalijo, da se z ideologijo ne ukvarjajo, češ, nad njo smo. A take trditve govorijo o nevednosti, naivnosti, sprenevedanju. Tudi privatizacija – v bistvu pretakanje in koncentracija bogastva, s tem pa vpliva in moči – je ideološko vprašanje par excellence. Dozdevno abstraktna neoliberalna ideologija se preliva v zelo konkretne posledice. Njihov seštevek je vedno bolj negativen. Privatizacija – del neoliberalnega paketa – je izvajana katastrofalno in predaleč je šla. Dobronamerna, razgledana politika bi rekla dovolj, jo ustavila, sami besedi in zamisli pa vzela sfabricirani sloves nekakšnega univerzalnega zdravila. Ne, privatizacija ni panaceja, bolezen je. Kajti bolj ko se politika odreka skupnemu dobremu, državni in javni lastnini, bolj ko privatizira in razprodaja nacionalno premoženje, bolj je odvisna od kapitala in tujine in manj vzvodov za uravnavanje družbe ima, teže dela v javno korist. Filozofija svetega zasebništva družbo mrcvari, jo potiska v objem trdorokcev in uničuje okolje. Ironično pa ogroža tudi tistega, ki jo, poleg trde desnice, vztrajno rine naprej – politiko, ki se ima za demokratično in sredinsko. Zdrznite se, Šarčevi peterčki.