Deglobalizacija

dr. Bogomir Kovač

10. 8. 2018  |  Mladina 32  |  Ekonomija

Argentina je letos gostiteljica srečanj predstavnikov držav iz skupine G-20, skupine največjih, najvplivnejših držav sveta. Pred desetimi leti je usklajena akcija voditeljev najpomembnejših držav preprečila najhujše, velika recesija ni postala velika depresija. G-20 je postal osrednji forum makroekonomskega usklajevanja svetovnih voditeljev, finančnih ministrov in guvernerjev. Toda protikriznega konsenza kmalu ni bilo več. Skupina G-20 danes rešuje lastne težave globalnega protekcionizma, ekonomskega nacionalizma in političnega populizma. Vodilo argentinskega enoletnega predsedovanja G-20 je oblikovanje konsenza za pravičen in vzdržen razvoj. Dobili smo mešanico Davosa, brettonwoodskih namer in duha sodelovanja.

Gospodarske in finančne krize so vedno amalgam za politično kooperativnost. Naftna kriza sredi sedemdesetih let je spodbudila nastanek G-6, kasneje G-7, po letu 1994 z Rusijo celo G-8, ekskluzivni klub sodelovanja najvplivnejših, predvsem pa najbogatejših držav zahodnega sveta. Toda to je stari svet, G-20 je iz drugega testa. Njegove korenine segajo v obdobje azijske finančne krize (1997–1999). G-20 je zdaj forum držav središča in obrobja, ki obvladuje 90 odstotkov svetovnega gospodarstva, več kot dve tretjini svetovnega prebivalstva. V senci krize 2008–2013 postane G-20 edinstven forum povezovanja, ključni akter spreminjanja svetovne gospodarske ureditve.

Trije dosežki G-20 so bili v zadnjih desetih letih odločilni. G-20 je vzpostavil politični prostor za protikrizno usklajevanje ekonomskih politik. Odločitev za keynesijansko usmeritev, fiskalni intervencionizem in ekspanzivno monetarno politiko je bila vsaj v obdobju 2008–2010 ključna. Zavrnitev protekcionizma v globalni trgovini je bil drugi veliki dosežek. Mednarodna trgovina je s tem ohranila dinamiko rasti, ki je reševala svetovno gospodarstvo (2010– 2014). In tretjič, spodbudili so temeljno zamisel o globalni finančni regulaciji v središču in dodatnem financiranju držav tretjega sveta. Dolžniška kriza je zato bolj prizadela EU zaradi evra kot pa nerazvite in revnejše države. G-20 je med Washingtonom (2008) in Torontom (2010) odigral odločujočo vlogo. Toda zadnja leta nihče ne želi vleči naprej. EU rešuje sama sebe, ZDA pod Trumpom ne potrebujejo nikogar, Japonska čaka na čudež, države BRICS niso več rešiteljice, temveč problem, Kitajska sama povezuje Azijo, Evropo in Afriko. G-20 postaja klišejska lupina brez vsebine in konkretnih rešitev.

Ekonomska zgodovina pozna dve obdobji globalizacije, tisto po letu 1840 in drugo po letu 1970. Prvo je vezano na Evropo, drugo poganjajo ZDA. Prvo temelji na tehnoloških inovacijah in industrializaciji, drugo na širitvi trgov in financializaciji, obe bolj povezuje regionalizacija kot liberalizacija trgovine. Globalizacija je torej bolj poslovna konvergenca kot zgolj trgovinska menjava. Zato so zanjo pomembni politična stabilnost in stroški, pa tudi sporazumi in carine. Mednarodno trgovino so nekdaj spodbudili telegraf, zlati standard in meddržavni trgovinski sporazumi po letu 1860. Danes so območja sodelovanja precej bolj oddaljena, ureditev trgovanja pa je mešanica multilateralnih institucij (GATT, WTO) in regionalnih povezovanj (EU, ASEAN, NAFTA, APEC, MERCOSUR). Toda Kitajska gradi lastne verige vrednosti, ZDA vsem grozijo s trgovinsko vojno, države OECD pestijo težave rasti in notranje neenakosti. Globalizacija je prišla do svojih meja.

Glamur večje povezljivosti je skazila sporna redistribucija učinkov. Globalizacija je manj razvitim omogočila hitrejši gospodarski napredek, bogatim cenejšo in bolj raznovrstno potrošnjo. Toda v globalnih tržnih in finančnih transakcijah vedno obstajajo zmagovalci in poraženci. Rodrik je že zdavnaj opozoril na nekonsistentnost med hiperglobalizacijo, nacionalnimi interesi in politično demokracijo. Toda zakaj je globalizacija šla predaleč, kako postaja nevzdržna?

V razvitih delih sveta je povzročila selitev proizvodnje, večjo brezposelnost, korporacije posle beležijo drugje in plačujejo nižje davke. Zato je ogrožena socialna država razvitega dela sveta. Na drugi strani manj razviti rastejo hitreje, liberalizacija jim odpira trge razvitih držav. Toda delovni in socialni status ljudi razkriva neprimerljivo izkoriščanje, strašljivo neenakost in socialno negotovost. Korporacije in nosilci kapitala so povsod zmagovalci, poraženci tam in tod so delavci in državljani socialne države. Zato popravljena globalizacija ni zgolj včerajšnja liberalizacija trgovine, temveč globalna standardizacija dela in primernih plač, fiskalna odgovornost in socialna varnost. Ključ globalizacije ni varovanje kapitala in prostega trga, marveč dela in socialne države.

Letošnje vodilo G-20 pod predsedstvom Argentine stavi na to točko. Globalizacija je preoblikovala naš svet, toda učinki niso enakopravno porazdeljeni. Že G-20 v Hamburgu je govoril o vključujoči rasti, pravičnosti in enakosti delitve. Toda kaj je dialog brez konsenza, moč brez pravičnosti, razvoj brez vzdržnosti, kot se sprašuje argentinski predsednik Macri. G-20 ponovno meri na razvoj, ki je pravičen in vzdržen. Zato so argentinske prednostne naloge primerljive delovne razmere, povezljivi infrastrukturni projekti in vzdržna proizvodnja hrane za vse. Zato stavijo na vlogo žensk, odpravo korupcije, nadzor financ, globalizacijo davkov, širitev naložb …

Globalizacija je izgubila političnoekonomsko bitko. Spregledala je regulacijo namesto liberalizacije, solidarnost namesto konkurenčnosti, socialno pravičnost namesto neobvladljivega pohlepa. Koristi je precenila, stroške in tveganja podcenila. Pokopal jo je razvoj neenakosti. Ta postaja danes socialno nevzdržna, ekonomsko omejevalna in politično nevarna. Za deglobalizacijo je nujna redistribucija moči, pravic, dohodkov. Inkluzivni multilaterizem, če še ne veste.