Grega Repovž

17. 8. 2018  |  Mladina 33  |  Uvodnik

Pogovorimo se o krščanskih demokratih

»Hvaležen sem vsem poslancem, ki so 22. junija glasovali zame. Nekateri nam priznavajo, da smo z ekipo v teh dveh mesecih, ko sem na funkciji, naredili več kot so prej v 4 letih mandata. DZ je zaradi moje izvolitve normalno deloval in to je najpomembnejše.«
—Matej Tonin, predsednik Nove Slovenije in državnega zbora, na Twitterju 14. avgusta 2018

Velja zbrano prebrati zgornji tvit predsednika državnega zbora. Razumni človek to pač razglasi za navaden podtik predsedniku državnega zbora in Nove Slovenije. Česa tako prevzetnega in neskromnega namreč ne more izjaviti resen in zrel človek. Pa ne bo šlo – zapis je namreč res Toninov.

Človeka dejansko kar zmrazi ob tem razgaljenju. Poglejmo namreč dejstva. Državni zbor od konstitucije sploh še ni začel z resnim delom, le nekaj sporadičnih srečanj, povezanih s konstituiranjem, je bilo. Niti ene redne seje. Niti ene. Dobro, razumeli bi, če bi Tonin napisal, da je zadovoljen z opravljenim delom – v smislu: kljub obdobju iskanja koalicije in hkratnim počitnicam nam je uspelo zagotoviti nekakšno normalnost v očeh volivcev. To mu celo lahko mirno priznamo. A da zapiše, da so v dveh mesecih, kar je na funkciji – in državni zbor dejansko ni deloval, bile pa so še počitnice –, naredili več kot predhodniki v štirih letih? Morda bi kdo pripisal to izjavo slabemu vplivu oblasti (in življenja s šoferjem) na človeka, a bolj se zdi, da gre za vpliv neizmerne želje po oblasti (in življenja s šoferjem). Ali kot je to najbolj natančno zapisal izjemni Stanisław Jerzy Lec v aforizmu: »Lep sem, močan sem, pameten sem, dober sem. In vse to sem sam odkril!«

A tvit je bil le pika na i v velikem tednu Mateja Tonina, ko je začutil, da se mu dnevi s šoferjem počasi iztekajo. Tako nas je v ponedeljek »presenetil« z izjavo in z njo sporočil, da ne bo povzročil, da bi morali o Šarcu kot mandatarju glasovati v tretjem krogu: »Če bi želel nagajati, bi lahko s proceduralnimi prekinitvami poskrbel za to, da bi šel ta čas preko polnoči, a to ni moj cilj in bom storil vse, da bodo volitve opravljene do polnoči.« Je to grožnja? Ali čvek? Ne bom nagajal, to reče osemletni otrok. In po navadi takoj zatem že (spet) nagaja. A da odrasel moški, ki vodi državni zbor in pri tem misli, da je celo zelo dober, tako dober, da kljub temu, da ni vodil niti ene redne seje, njegov opus predsedovanja že presega štiriletno delo predhodnikov, govori na ta način? Državni zbor ni otroški vrtec. Je prekleto resna institucija, temelj parlamentarizma. Skupna želja vseh nas je, da ima ta visoki dom demokracije čim večje spoštovanje, saj to ne nazadnje animira ljudi, da se udeležijo volitev.

Če smo bili skeptični, ko je Tonin s prijatelji prevzel Novo Slovenijo, ker kljub dolgoletnemu delu v politiki tudi takrat še niso izkazovali neke elementarne zrelosti, njegova zadnja dejanja kažejo, da je bila skepsa še premalo. Začelo se je že z izigravanjem Šarca in preostalih koalicijskih partnerjev. Za javnost je bilo to sicer koristno: Tonin nam je namreč demonstriral, kako zelo so pripravljeni odstopiti od svojih načel zgolj zato, da bi se izognili kakršnemukoli sodelovanju z Levico. Vse so bili pripravljeni sprejeti. Za javnost zelo koristno. A veliko smo izvedeli tudi o Toninu. Da je namreč pripravljen vse storiti za pet minut slave. Ta njegova izkazana oblastiželjnost – čeprav gre verjetno bolj za častiželjnost, kot se je pokazalo tudi v tem tednu – namreč tudi razloži, kako je tako zlahka obračunal z dolgoletno predsednico stranke Ljudmilo Novak. Preprosto izkoristil je prvo priložnost, da jo je spodrinil z mesta predsednice. Brez razmisleka, brez vizije, bila je le želja biti predsednik, kot se je pokazalo v nadaljevanju. In v nekaj mesecih je razgradil vse tisto, kar je postopoma vzpostavljalo Novo Slovenijo kot alternativo stranki SDS Janeza Janše: pač strankina lastna stališča. Danes namreč med strankama ni več resnih razlik, ostala je le ta, da SDS nekaj pove, NSi pa ponovi, vsebina je enaka, NSi pa k Janševi robatosti doda le plast fondanta. No, fondant je po sestavi pač sladkor. In tako deluje tudi vse, kar počne Tonin. Pač SDS s sladkornim prelivom.

Morda bi šel lahko Tonin po tem, ko bo ostal brez šoferja, malo vase. In razmislil, ali ni s svojo ambicioznostjo preprečil svoji stranki, da bi končno zasedla prostor, ki bi ga na desni lahko imela med volivci. Ne nazadnje je za konservativni pol kar malo sramotno, da ga že ves čas večinsko zaseda stranka, v kateri je največ bivših komunistov izmed vseh strank (drugim, ki s tem niso obremenjeni, pa v neizmerno zabavo). Res pa bo to Tonin težko storil, ko pa je bil Janša boter njegovega prevzema stranke.

Morda bo morala razmislek opraviti namesto njega kar stranka. Ker verjetno ima glede vodenja stranke podobne občutke kot glede vodenja parlamenta.