Špranja upanja

Janko Lorenci

17. 8. 2018  |  Mladina 33  |  Kolumna

Volitve so prisolile tri zveneče klofute trem znanim imenom – Janši, Toninu, Pahorju. Trojka je igrala na Janševo veliko koalicijo, Šarčevo peterko s Toninom ali nove volitve. Namesto tega je dobila koalicijo petih z Levico, zase najslabši, za Slovenijo pogojno najboljši izid volitev.

Še naprej se veliko govori o nestabilnosti nove oblasti. K temu pripomnimo, da je stabilnost izmuzljiva vrednota – najstabilnejše so rade diktature. No, novi vladajoči šesterici lahko priznamo, da jo sestavljajo demokrati. Pri tem je notranja peterica del tiste tipične (evropske) sredine, ki jo bolj vleče na desno kot na levo. To je jasno pokazala, ko je dala prednost NSi pred Levico.

Levica je ravnala prav, ko si je priborila status zunaj-notri. Polnopravno članstvo bi ji pobralo preveč vsebine in identitete in prineslo težave s člani in volivci. Zdaj je nekakšen zunajkrmni motor. Nekaj je že dosegla (napovedano zvišanje pokojnin, minimalne plače ...), nekaj prihodnjih dosežkov ji zagotavljata dogovorjeni status in dejstvo, da jo peterica nujno potrebuje. Učinki njenega pridruženega članstva bodo diametralno nasprotni nesojenemu članstvu NSi. Njena poglavitna naloga bo, da sili koalicijo v bolj levo politiko – večjo socialnost in ekološkost. Njen status bo povečal tudi preglednost odločanja. Skratka, od spretnosti, načelnosti, zagrizenosti, a tudi neizbežne kompromisnosti Levice bo veliko odvisno. Bo vir napetosti, vendar tudi pričakovanih pozitivnih sprememb.

Drugi ključni člen šesterice bo Šarec. Deloma že zato, ker bo premier, a tudi sicer ga ne gre podcenjevati. Dolgotrajna pogajanja je vodil potrpežljivo, hladnokrvno, skoparil z izjavami in prepirljivo, samoljubno peterico brez večjih težav peljal svojemu mandatarstvu naproti. Dobro se je zavedal, da ima življenjsko priložnost.

Lahko mu ne bo, a nekaj solidnih vzvodov za vladanje ima. V veliko pomoč mu bo kar lepa zaloga poslanskih glasov, s katero lahko preživi brez Bratuškove ali Erjavca. Hkrati je – in v tem je podoben Levici – svobodnejši, manj vpleten v neformalne vplivne mreže in odvisnosti. Življenje mu bo zelo lajšala tudi še vedno visoka gospodarska rast.

Šarčev pravi domet ostaja neznanka. Vendar se zdi, da bi utegnil peterico obvladovati bolj, kot je Cerar svojo koalicijo. Za zdaj zbuja vtis politika (v tem je morda podoben Jankoviću), ki bi znal kaj spraviti skozi kljub odporom. Odprto pa ostaja vprašanje njegove širine in osnovne usmeritve, s tem pa tudi vprašanje, koliko bo odprt za poglede Levice. Zdi se eklektik brez trdno zakoličenih politično-nazorskih prepričanj, saj kozolec od NSi k Levici sicer ne bi bil tako lahkoten. Tudi drugi člani peterice so mu v tem pogledu podobni in torej kar sorodna druščina, ki pa ostaja zvesta narcisizmu majhnih razlik in ljubi prestižnostne spore. To bo koalicijo ogrožalo. Skupaj pa jo bo držal strah pred hitrim ali klavrnim koncem mandata in novimi volitvami, ki bi jo lahko odplavile en bloc, kot celoto. Taka grožnja visi nad vso evropsko politično sredino. Zato bo iskanje znosnega sodelovanja zlasti za peterico kategorični imperativ. Kmalu bomo videli, koliko pameti in samoohranitvenega nagona premore.

Gledano scela Šarčev mandat najbrž ne bo prinesel velikih, paradigmatičnih premikov. A daljnosežni so lahko tudi majhni. Optimistično upajmo, da se bo dolgotrajni neoliberalni trend končal in prelomil v socialnega. Zato je tako pomembno, da je zraven Levica. Opuščanje starega trenda pomeni zelo konkretne stvari: več pomoči revnim, bolj dostopna stanovanja, manj prekarnosti, višje pokojnine in plače. To bi bil hkrati odmik od razvojnega modela slabo plačane delovne sile, ki nas priklepa na obrobje in peha v surovejšo družbo. Nič od naštetega ne nasprotuje večji ekonomski in družbeni učinkovitosti – nasprotno. Take spremembe so realno dosegljive, enako kot bolj suvereno obnašanje navzven, resnejša skrb za okolje in ostra ustavitev brezumne privatizacije. S slednjim bi si Šarec pridobil trajne zasluge.

Za vse to niso potrebne strašne milijarde, ampak predvsem klik v glavi. Motivi zanj obstajajo. Zasuk k socialnosti bi koristil večini prebivalstva, bolj zdravemu razvoju in tudi preživetju politične sredine. Ta se slabo zaveda, da je neprimerno bolj odvisna od razpoloženja množic kot od naklonjenosti ozkih elit in lobijev. Ideali in politična uspešnost so združljivi, cinizem, blefiranje, socialna neobčutljivost so vzrok hiranja, to bi morali Cerar, Židan, Bratuškova, Erjavec vedeti iz izkušenj. Po svoje je obetavno, da zdaj poudarjajo, da avtor socialnosti v koalicijski pogodbi nikakor ni samo Levica.

Zaželeni zasuk bi blagodejno vplival tudi na javni dialog, zdaj nabit s strahom pred priseljevanjem, vsiljevanjem polpreteklosti, iskanjem vsakršnih zarot, netenjem frustracij in sovraštva. Ton mu daje predvsem SDS, a sredina mu preveč podlega. Tak dialog gre mimo glavnih preokupacij prebivalstva – zdravja, sociale, stanovanj, dela. Če ga bo šesterica približala željam in skrbem večine, bo ublažila vseslovensko histerijo in – kolateralna korist – pospešila Janševo politično smrt. Res ga je politično uspešno osamila, toda ta dosežek bo treba dopolniti z omenjenim socialno-ekonomskim zasukom. Zgolj protijanšizem je za zatrtje skrajne desnice premalo.

Si bo nova oblast zaslužila oznako levosredinska? Brez hujšega tveganja lahko rečemo, da bo to po dolgem času prva garnitura, ki se ne bo kot celota trudila, da bi v bistvu vse ostalo po starem.