Sposobnost konsenza

dr. Bogomir Kovač

17. 8. 2018  |  Mladina 33  |  Ekonomija

Politični povolilni vrtiljak se po domala dveh mesecih končuje z mandatarstvom Marjana Šarca in udobno dogovorjeno politično večino. Do sredine septembra naj bi Slovenija dobila prvo »manjšinsko vlado« z zapleteno politično aritmetiko, ki že dva meseca buri duhove. Manjšinsko vlado dojemamo kot anomalijo normalne demokracije, čeprav je dejansko njena normala. Tretjina vseh evropskih vlad po letu 1950 je manjšinskih, v skandinavskih državah so celo porok njihove ekonomske uspešnosti. Težavi slovenske politične srenje sta razumevanje političnega trga in nekompetentnost političnih elit. Volivci so zgolj racionalno razpršili tveganja in razprli politološki abecednik mlade države.

Volilni izid letošnjih volitev ni bil nobeno presenečenje, tudi povolilna preigravanja ne. Slovenski volilni sistem uzakonja razpršenost strank, razmeroma nizek parlamentarni prag dopušča večje število manjših strank, koalicijske vlade in težave z njihovo sestavo ter delovanjem so stalnica. Zato politični povolilni zapleti niso nobena novost. Že prva Peterletova vlada je sredi mandata dobila konstruktivno nezaupnico, potem večina vlad ni končala mandata, le redke so povezale ekonomske rezultate in večkratni volilni uspeh. Po Pahorjevemu političnem fiasku leta 2012 relativni volilni zmagovalec Janković ni bil sposoben sestaviti vlade, slavil je drugouvrščeni Janša. Politično krizo menjave vlad 2012–2014 (Janša, Bratušek) je ustavila šele Cerarjeva velika zmaga, ki pa se je po štirih letih spremenila v boleč poraz. V deželi šentflorjanski so čudaške razmere in ravnanja zgolj politična normala.

Volitve 2018 so bolj kot druge poudarile pomembnost političnega trga. Politiki tega ne razumejo najbolje. Vlado ima vsaka država, demokratične pa zahtevajo politično konkurenco, pluralizem, delitev oblasti, povezovanje strank. Institucionalizacija politične opozicije je lakmus demokratičnosti, parlamentarni zmagovalci nikoli ne smejo monopolizirati vse politične moči. Politični trg zahteva torej dvoje, sposobnost političnega samoomejevanja in povezovanja. To je točka prevoja, ki je Janševa SDS nikoli ni razumela, zato je očitno doživela nenadejan politični poraz. Kot relativni politični zmagovalki ji ni uspelo sestaviti vlade, ker očitno nihče ne želi sodelovati z njo. Politični trg je izrinil stranko in njenega predsednika, ker ni bilo potrebnega zaupanja med političnimi konkurenti. Ne gre za zaroto, politično podzemlje globoke države, te stare Janševe fantazme, temveč za logiko političnega trga. Ekonomska liberalizacija in politična monopolizacija sta leseno železo.

V povolilni politični aritmetiki je vlado lahko sestavilo najmanj pet strank, Šarec jih je potreboval celo šest. Motoviljenje NSi v krščanskem duhu lastne preračunljivosti in naivnosti drugih se je končalo, po pričakovanjih, pred Trojo. Levica je kot Šarčev izhod v sili presenetila vse. Politično brezkompromisna stranka je ponudila odrešujočo formulo projektnega sodelovanja in zunanje politične podpore. Politična »outsiderja«, Šarec in Mesec, sta na koncu slavila, zmedena politična elita etabliranih strank pa uklonila kombinaciji »5 + 1«. Pet strank se je zedinilo okoli jedra dosedanje neoliberalne razvojne strategije in poniglave Cerarjeve zunanje in notranje politike. Ta status quo naj bi Levica skušala obrniti v smeri večje države blaginje, ohranjanju javnih sektorjev in večje političnoekonomske avtonomije države. Novo koalicijo za zdaj držijo skupaj stara lepila, tveganja novih volitev, predvolilne politične obljube in strah pred avtokracijo Janeze Janše. Seveda je temeljno vprašanje, ali bo relativno nestabilno jedro »manjšinske vlade« s projektno podporo Levice vzdržalo. V njej tičijo poražene, med seboj sprte stranke, brez jasnih makroekonomskih in reformnih idej, na čelu stoji politični amater, brez pravih referenc. Sta manjšinska vlada in Levica dejansko programirana pot v politični pekel?

Teze o notorični nestabilnosti manjšinske vlade in večna stigmatizacija Levice nimajo pravih temeljev. Manjšinska vlada v nasprotju s prevladujočim stališčem ni deviacija političnega trga, nebuloza politične demokracije. Nasprotno, razkriva nam iluzije oblasti, da je v demokraciji samo večinska vlada sama po sebi legitimna, koherentna, vse drugo pa je prevara volivcev, kjer vladajo prikriti centri moči. Večinska vlada pooseblja pravo politiko, manjšinska nekakšno »globoko« državo. Toda to je samo dokaz politološkega analfabetizma. Več kot tretjina vlad EU v obdobju 1950–2010 je manjšinskih. Povprečen mandat traja leto in pol, v opevanih skandinavskih državah je to prevladujoč model vladanja, močno vlogo ima tudi drugod, v Kanadi, na Novi Zelandiji, tudi v Avstraliji in na Japonskem. Manjšinska vlada prinaša večjo konsenzualno demokracijo in zahteva učinkovitejši koalicijski menedžment. Manjšinska vlada jasneje razume politično igro, kooperativnost ter koalicijsko usklajevanje in nadzor so tu vgrajeni ex ante in ne ex post. Zato so tveganja oportunističnega vedenja tod celo manjša kot pri večinskih vladah. Skratka, umetnost vladanja je zahtevnejša, zahteva večjo profesionalizacijo, toda prinaša nekatere konkurenčne prednosti reguliranega kapitalizma. Manjšinske vlade niso samodejno nestabilne in neučinkovite, temveč odpirajo drugačen način vladanja.

Poglejmo »danski čudež«, ki temelji na parlamentarnih predpostavkah manjšinskih vlad in sposobnosti povezovanja liberalnih ekonomskih reform in socialne vključenosti, zlasti pod okriljem socialdemokratov v devetdesetih. Drugačen model blaginje in kapitalizma je tod posledica sposobnosti konsenza. Manjšinska vlada prinaša novo politično kulturo, ki mora postati instrument političnoekonomskega obrata in ne pokop demokracije. Prvo je priložnost Šarca, drugo upanje Janše. V času Marijinega vnebovzetja je usoda izgubljenih duš v kamniških rokah.