Dobrodošlica

Heni Erceg

17. 8. 2018  |  Mladina 33  |  Hrvaška

»Pa vas ne moti, da so Srbi?» »Sploh ne, dobrodošli so, ne vprašajo za ceno, vse, kar hočejo, so dobre ribe, z veseljem pa kupujejo tudi naše drago oljčno olje.«

Tako mi pripovedujejo znanci, ki na otoku oddajajo apartmaje in pri katerih dopust vsako leto radi preživljajo tudi gostje iz Beograda. Zadovoljstvo je obojestransko, »nesporazum«, povezan s kulturo spominjanja, pa tako ali tako ostaja globoko zakopan. Seveda lahko gostitelji vsaj šepetaje bentijo zaradi ekavščine svojih ljubih gostov, potihoma jih lahko opravljajo, ker zamrznjene orade ne ločijo od sveže, cena obeh je visoka, »mi pa živimo od turizma« … Celo bolje je, pravijo, imeti za goste galantne Balkance kot Zahodnoevropejce, ki vsako kuno trikrat obrnejo. Tista mala, sicer nadvse pomembna podrobnost pa srbskim gostom kakopak ostane skrita. V resnici nimajo pojma, da počitnikujejo v hiši zadrtih desničarjev in represivnih katoličanov, ne vedo, da so njihovi gostitelji še dandanes prepričani, da je bila najboljša poteza hrvaškega diktatorja Franja Tuđmana etnično čiščenje območij, kjer so živeli hrvaški Srbi, ne morejo vedeti, da ljubeznivi gostitelji verjamejo, da so prav Srbi edini krivci za vse zlo na tem območju, čeprav na ravni, na kateri delujejo možgani primatov, nekako dojemajo, da je vsak piškav cent vreden veliko več od vseh trdnih političnih prepričanj. Zaradi tega ponižno strežejo srbskim gostom, jim skušajo v vsem ugoditi in jih vodijo na zanimive izlete po otoku.

Če pa bi se vendarle zgodilo, čeprav se skušajo naši gostitelji temu na vsak način izogniti, da bi se gostje iz Srbije v njihovi hiši, za njihovo mizo pod brajdo znašli ravno tam okrog 5. avgusta, bi tudi za to našli rešitev. Skrbno bi utišali televizor v spalnici in na njem zavzeto spremljali še eno veličastno proslavo ob obletnici akcije Nevihta, te junaške vojaške zmage hrvaške vojske, s katero je bilo hrvaško ozemlje končno osvobojeno, pa tudi skrbno očiščeno 200 tisoč Srbov, njihove lastnine in domov. Gostitelji bi v tišini gledali, kakšno lažno sranje hrvaški politični vrh ponuja kot zgodovino, medtem ko nebo preteče preletavajo vojaška letala, poslušali bi deklamacije o »neomadeževani, čisti vojaški akciji«, v njih ne bi zbudilo sence dvoma niti to, da nobeden od udeležencev tudi tokrat ni izrekel ničesar človeškega, niti nemara skromnega opravičila zaradi množičnega pregona Srbov, zaradi tistih skoraj tisoč pobitih starcev, žena in otrok po vaseh, v katerih so vsi ti naivni prebivalci ostali, da bi pričakali »svojo« hrvaško vojsko.

Bo pa našim gostiteljem zažarel obraz, ko bodo poslušali, kako ministri hrvaške vlade pozdravljajo svoje generale, posebno Mirka Norca, vojnega zločinca, ki je moral pred sodišče, ker je na grozovit način v neki vasi poslal kroglo v glavo srbski starki, potem pa vojakom ukazal, naj likvidirajo še vse druge vaščane, večinoma starce. Gostiteljev ne bo niti najmanj motilo, ker na proslavi obletnice Nevihte spet ne bo Srbov, »tem v našem apartmaju bi tako ali tako morali računati še več«. Ne bo jih motilo, ker tudi letos po političnem protokolu ni bilo predvideno, da bi se iz Knina, z osrednje proslave, spotoma zavilo še v Grubore, kjer bi se spomnili smrti 20 starcev iz te vasi, ki so jih neustrašni hrvaški vojaki pobili med Nevihto – zločin, za katerega nihče ni nikoli odgovarjal. Navdušil pa jih bo Thompsonov koncert v Glini, na katerem bo množica nemoteno rjovela ustaški pozdrav Za dom spremni. Bodo sočasno njihovi srbski gostje v apartmaju prav tako precej utišali zvok televizorja in poslušali svojega predsednika Vučića, ki je istega dne v Bački Palanki pripravil nevarno nacionalistično zborovanje in na njem Hrvaško primerjal z nacistično Nemčijo, pregon Srbov med akcijo Nevihta pa s pogromom proti evropskim Judom? Seveda ta deklica za vse vojnega zločinca Vojislava Šešlja ne bo niti z besedo omenil srbskih zločinov na Hrvaškem ali tega, da je četniška stranka, katere član je bil, zagrešila najstrašnejše vojne zločine na Hrvaškem in v Bosni. Raje bo strastno hujskal, spodkopaval že tako slabe odnose med Srbijo in Hrvaško, odkrito podžigal nove spore. Žal je bil pri tem »dogajanju naroda« v režiji Aleksandra Vučića – zanj se, mimogrede rečeno, nikoli ne ve, kdaj bo od nacionalistične retorike, ki se ji politiki ne odrečejo niti za en dan, pri njem pa je ta blodnja še posebej očitna, prešel k dejanjem – navzoč tudi predstavnik hrvaških Srbov Milorad Pupovac. Mož nikakor ne sodi v to množico prenapetežev, saj si je še pred vojno, sovraštvu navkljub, pogumno prizadeval pomiriti etnična nasprotja in je napravil vse, da bi preprečil prelivanje krvi. Kakšna politična odločitev ga je gnala v privolitev, da bo okrasek na odvratni nacionalistični prireditvi, ki je tako zelo spominjala na zborovanja iz devetdesetih let? In mar ni s tem neprevidno prilil olja na večni ogenj povprečnega hrvaškega desničarja, za katerega je Srb tako ali tako dober samo, če je turist z veliko kupno močjo, ki mu že, ko mu ob odhodu maha v slovo, psuje četniško mater?

Kakorkoli, edino sodelovanje med državama poteka na licemerni, pragmatični podlagi kratkotrajnega počitnikovanja Srbov v hrvaških apartmajih, vse drugo je zgolj nevaren lajež, politično režanje drugega na drugega, obojestranska revizija zgodovinskega spomina in uradno odrekanje vsakršne pietete žrtvam na nasprotnikovi strani. Zato stalne medsebojne popadljivosti nacionalističnih vladajočih sodrg v Srbiji in na Hrvaškem ne smemo jemati zlahka, kot nekaj, kar sodi k benigni politični folklori. Kajti podobno mučen film smo enkrat že gledali. Iz prvih vrst.