Grega Repovž

31. 8. 2018  |  Mladina 35  |  Uvodnik

O Boscarolu

Seveda je bilo jasno, da bo Rosvita Pesek ob prvi priložnosti v Odmeve pripeljala Iva Boscarola, da bo povedal svoje o Šarčevi vladi in njenih načrtih. Dobro, bila je velika verjetnost, da jo bo Pop TV prehitel, da ga bo imel prvi v studiu Uroš Slak. Da bo prišel in grmel, kako bo odpeljal svoje podjetje iz Slovenije, ker bodo davki tu previsoki, pa je bilo popolnoma jasno. To je že folklora.

Boscarol je pač človek, ki bo vedno prišel in grmel.

Seveda je popolnoma legitimna pravica Iva Boscarola, da je tak. Problem namreč ni on, problem je, da ga v resne oddaje vabijo kot relevantnega sogovornika o temah, o katerih govori na pamet in počez. Kakopak obstajajo tudi ljudje na izredno pomembnih funkcijah, ki govorijo na pamet in počez – Amerika ima trenutno celo takega predsednika. A z vidika slovenskega gospodarstva je Boscarol lastnik in šef večje delavnice, v kateri sestavljajo letala. To delajo dobro, njegov koncept je uspešen, država ga tudi podpira, kar je prav tako dobro. Toda v urejenih razmerah bi ta človek nastopal v lokalnih novicah, morda še v kakšni pogovorni oddaji o letalstvu in tehnologiji. Že na ravni občine, v kateri ima sedež, je njegovo podjetje sicer opazno, ker dela zanimive stvari, vendar kljub temu ni veliko. Njegovega podjetja ne boste našli na lestvici 300 največjih podjetij.

V Sloveniji imamo resna in velika podjetja – in morda bi lahko zapisali, da je kar žaljivo do predsednic in predsednikov ter članic in članov uprav teh družb, ki so relevantne za državo in za gospodarstvo, da v njihovem imenu govori nekdo, ki govori na tej ravni. Njihovo mnenje bi bilo namreč zelo zanimivo slišati. Zakaj ne povabijo v Odmeve na primer Kaana Ozkana, predsednika uprave Revoza? Zakaj ne povabijo predsednika uprave Krke Jožeta Colariča? Zakaj ne povabijo predsednika uprave Petrola Tomaža Berločnika? In tako lahko naštejemo še vsaj 400 ljudi, ki prihajajo iz res velikih slovenskih družb, velikih po prometu, številu zaposlenih, vplivu na lokalno in državno gospodarstvo. Zakaj torej vabijo vedno znova Boscarola?

Seveda odgovor vemo: ker pač hočejo šov. Ne iščejo znanja, ne iščejo vednosti, ne iščejo nekoga, ki bo zmogel videti širše, pač pa nekoga, ki se bo repenčil. Žal ni tako samo na tem področju.

Vendar s tem delajo škodo, resno škodo, histerizirajo javnost in tudi ekonomijo, torej gospodarstvo. Namerno in zavestno širijo laži in delajo škodo.

Kaj je torej tisto, kar predvideva koalicijska pogodba in zaradi česar bi Boscarol svoje podjetje odpeljal iz države? Odslej naj bi se »prihodki iz kapitala in rent vključili v osnovo za odmero dohodnine«. Vsak, ki živi od dela, kot zelo preprosto in nazorno popiše Borut Mekina v tokratni Mladini, plača v povprečju 34 odstotkov od svojih dohodkov državi. Ta država ni nekaj neoprijemljivega, to so ceste, mostovi, urejeni rečni bregovi, javno zdravstvo … helikopter, ki vas reši iz zagate na Mangartu, blagovne rezerve … subvencionirani vrtci, spodbude za gospodarstvo (prav te, ki jih redno dobiva tudi Boscarol), pomoč kmetom, subvencije, socialne pomoči … javno šolstvo, matičarka, sodnik itd., da, tudi uslužbenka, ki vam izda dovoljenje za gradnjo … In vsi, ki v tej državi živijo od dela, plačajo od svojih dohodkov v povprečju 34 odstotkov. Prodajalka, urednik revije, šofer, šef odnosov z javnostmi, direktorica razvoja, medicinska sestra … Od Janševe prve vlade pa imamo (spet) znižano obremenitev za bogatejše, ki živijo tudi od rent in kapitala. Ti v povprečju plačajo na te prihodke le 20,2 odstotka davka. In za to različno obdavčitev dejansko ni nobenega razloga, razen tega, da jim je to pač pri politikih uspelo zlobirati, ker imajo moč in denar.

Kaj naj bi bilo torej narobe s tem, da se obdavčitev izenači? Mar ni prav, da bomo odslej vsi »v istem čolnu«?

Ni sicer jasno, kam bi Boscarol (tokrat pa res) odselil svoje podjetje. V večini držav OECD so kapitalski dobički vključeni v dohodnino, v Italiji, Danski, Franciji, ZDA, Švedski, Nemčiji, Finski pa je ta davek veliko višji in strožji od slovenskega davka na dohodek, kot piše Mekina. A saj verjetno Boscarol kar nekaj govori. Dobro mu gre v tej državi, zelo mu je naklonjena, pomaga mu. Njegovo podjetje je vzorčni primer, na katerem lahko država pokaže, kako veliko je pripravljena storiti za podjetništvo.

Ali drugače, tokrat grobo rečeno: mi smo tisti, ki smo dali Boscarolu nepovratna sredstva. Mi, ki na vse svoje dohodke plačujemo v povprečju 34-odstotne davke. Samo nepovratnih sredstev smo mu dali štiri milijone evrov. Mi plačujemo višje davke tudi zato, da država pomaga podjetjem Iva Boscarola. In tako se nam zdi prav. Ker vemo, da je to dobro za to družbo. Tudi zato ne vidimo nobenega razloga, da bi bili davki na kapital in rente nižji od davkov na dohodek od dela. Ker hočemo družbo blaginje, ki pomaga podjetnikom in tistim, ki jim pač zvezde niso tako naklonjene.

Solidarnost je ta beseda. In da, seveda smo solidarni tudi s podjetniki. Tudi z Boscarolom. To je država, kakršno želimo imeti. Če nekateri, na primer Boscarol, tega ne razumejo, bomo tudi to preživeli. Zaradi vseh drugih podjetnikov, ki v nasprotju z njim razumejo, da je to, da imajo vsi otroci v državi enak dostop do zdravnika, znanja, morda tudi do socialne pomoči in nekoč podjetniških spodbud, več vredno od malo več denarja na računu.

In ne, nočemo, da nas Boscarol zapusti.