Otrok pa ni

Janko Lorenci

31. 8. 2018  |  Mladina 35  |  Kolumna

Lani je v Sloveniji za malenkost več ljudi umrlo, kot pa se jih je rodilo. To pomeni, da bi se prebivalstvo naše države brez priseljevanja in ob vedno izdatnejšem izseljevanju že krčilo. Take številke rade prebudijo večne bojazni pred demografskim nazadovanjem, ki mu je – zlasti če je v zraku dovolj negotovosti, patetike in političnega manipulatorstva – blizu strah pred narodovim izumrtjem.

Taki strahovi dajejo vso Evropo, saj vsa prebivalstveno počasi nazaduje in se brez priseljevanja vedno teže samoobnavlja. Tu zelo malo pomaga dejstvo, da je, gledano scela, ljudi na svetu preveč in da njihova številnost v kombinaciji z družbenim modelom, množičnim potrošništvom, zametavanjem dobrin in samomorilskim odnosom do okolja ogroža temelje sedanje civilizacije. S tem preveč se marsikdo strinja, a praviloma je zraven dostavek: morda je ljudi res preveč, vendar ni preveč nas (mene)!

Kakorkoli, slovenska demografska slika je povprečno evropska in s tem – gorje mu, ki v nesreči biva sam – samodejno nedramatična. To ne pomeni, da je neproblematična. Problem šibke rodnosti zaostruje še pospešeno izseljevanje. Priseljevanje ga številčno kompenzira, ne more pa preprečiti slabšanja izobrazbene, starostne in še kakšne strukture. Vemo tudi, da se bo število rojstev še krčilo, saj je v rodni dobi vedno manj žensk.

Tako gibanje ne grozi z izumrtjem, povzroča pa staranje prebivalstva, hiranje pokojninskega sistema, pomanjkanje delovne sile, psihološko spreminjanje preveč postarane družbe. To so resne težave. Če jih priznamo, sta za njihovo odpravljanje mogoča dva osnovna načina – priseljevanje in povečanje domače rodnosti. Gledano scela ravnamo v obeh primerih povsem zgrešeno.

Glede priseljevanja smo ustvarili pravo protipriseljensko psihozo. Priseljenec je sovražnik, nevarnost, tveganje, zato ga ne maramo, včasih sovražimo, se ga bojimo – in ga vedno bolj potrebujemo. Primer kubanskih plesalcev kaže, da se je psihoza, na kateri najbolj jaha najmočnejša stranka, druge pa jo v glavnem posnemajo, razširila tudi v javne institucije, na primer policijo. Evropa ravna podobno, se zapira in politično preureja na slabše. Realistično gre torej priznati, da premočno, sunkovito priseljevanje sproža krizo identitete, odpor in politični vzpon populistov. A enako slaba kot politika povsem odprtih vrat je druga skrajnost – za priseljevanje popolnoma zaprte meje. Razumna srednja pot je nadzorovano razporejanje priseljenskega dotoka na daljša obdobja; tako se lahko priseljenci postopoma integrirajo, reakcije domačinov pa niso bolestne. A jasno je tudi, da priseljevanje nikakor ne more povsem nadomestiti občutnega upadanja domače rodnosti, saj bi sicer moralo postati množično.

Toliko pomembneje je torej, da se število domorodnih rojstev ne zmanjša preveč. Tu smo hočeš nočeš pri politiki. Ta še vedno glavni družbeni krmar razmišlja in deluje obupno kratkoročno, demografija pa je izrazito dolgotrajen proces. Ne žalujemo za pokojnim socializmom, toda takratna politika je v svojih dobrih časih znala določiti in izpeljati nekatere dolgoročne prednostne naloge, na primer industrializacijo, spodobno stanovanjsko politiko, geografsko razpršen razvoj, celo večji občutek varnosti je zbujala. So še drugi vzroki, a tudi zato je bila rodnost takrat višja.

Hkrati je politika Slovenijo od samega začetka samostojnosti postopoma rinila v vseevropski proces neoliberalizacije. Deloma ga je posnemala, deloma je bila pod zunanjim pritiskom. Doma jo pri tem vztrajno podpirata kapital in glavnina medijev. Tudi zaradi močne tradicije enakosti nismo povsem odpravili socialne države, a se še vedno pogrezamo v ta proces, ki ga med strankami izrecno problematizira le Levica. Demografskim gibanjem se godi temu ustrezno: uradno so jemana resno, realno pa trpana v predal, kjer tičijo znanost in kultura, vedno bolj pa tudi sociala, zdravstvo, šolstvo. Vse, kar ni nujno potrebno prav ta hip, kar ne zmore močnega odpora ali kar neposredno ne služi ozkim političnim, podjetniškim, lobističnim ciljem, je zanemarjano, po malem odveč, podfinancirano.

Tako smo se znašli pred nerešljivim problemom: če imaš surovo družbo, ne moreš imeti veliko otrok. In kaj je surova, rojevanju nenaklonjena družba? Pač taka, v kateri se neenakost nenehno veča, v kateri je večina nezadovoljna s sedanjostjo in s tesnobo gleda na prihodnost. Take družbe praviloma nimajo veliko otrok. In če v taki konfliktni, nemirni družbi izvajaš ukrepe, ki naj bi spodbujali rojevanje, je to v bistvu blef, parcialno ukrepanje, ki prinese malo ali nič.

Otrok bo torej še naprej malo, ker pač živimo v rojevanju nenaklonjeni družbi. Velja za Evropo in nas. Rečeno surovo: surova država trpinči svoje ljudi in ovira rojevanje, čeprav bi jih rada imela več, na primer za vojake in delovni kanonfuter. Neoliberalizem polni žepe manjšini, povprečnega človeka pa dela negotovega, preplašenega, drugorazrednega. Po demografskih učinkih je kot v zdravniško belo haljo preoblečen padar, ki na črno in neobdavčeno množično opravlja splave. Naše na splav alergične katoliške cerkve to očitno ne moti, sicer ne bi podpirala trdih neoliberalcev, recimo Tonina.

Ali drugače: ne moreš z ljudstvom delati kot svinja z mehom, potem pa pričakovati, da se bo razmnoževalo kot zajci. To bi lahko vedeli tudi razni boscaroli, ki že grozijo, da se bodo odselili, če bo davek na dobiček visok. Naj raje ostanejo, plačujejo davke, kak otrok bo več, njim pa se bo še vedno dobro godilo.