Birokracija nemogočega sveta

N'toko

31. 8. 2018  |  Mladina 35  |  Žive meje

Stara levičarska modrost pravi, da razredno pripadnost človeka najhitreje prepoznaš v njegovem odzivu ob srečanju s policijo. Če vas ob pogledu na škodo octavio z modro-rumenimi progami strese mraz po vsem telesu, ste najverjetneje nastanjeni nekje nižje na dohodkovni lestvici, tisti z višjimi zaslužki utegnejo ob njeni prisotnosti občutiti olajšanje in varnost, pripadniki najvišjega sloja pa se brez policijske prisotnosti skorajda ne upajo gibati po javnih površinah. Nič nenavadnega, saj je prav policija tista, ki je pristojna za posredovanje med konflikti, ki nujno obstajajo v razredno deljenih družbah – da varuje interese ene skupine na škodo drugih. Zato bomo le redko videli primere, ko ljudje zavzamejo enotno stališče v zvezi z ravnanjem policije ... po navadi je treba izbrati stran: ali držiš z deložirancem ali z lastnikom nepremičnine, s klošarjem ali podjetnikom, s protestnikom ali politikom.

Ta pravila pa so bila z afero Kubanski plesalci postavljena na glavo. Ko je policija v Bovcu neupravičeno kaznovala tuje umetnike z neproporcionalno visoko kaznijo, je namreč naletela na nenavadno strasten odziv javnosti. Nič novega ni, da je policija opravljala preglede ljudi na podlagi njihove barve kože in se zapičila v skupino temnopoltih tujcev. Nič novega ni, da so jih obravnavali z najbolj neživljenjskimi birokratizmi, jih oglobili in zadrževali, tudi po tem, ko je bilo jasno, da niso zagrešili nobene resne kršitve zakonov. Takšna obravnava res ni mogla presenetiti nikogar, ki je spremljal politiko ministrstva za notranje zadeve v zadnjih letih. Nova pa je nepričakovano glasna podpora slovenske javnosti, ki je skorajda soglasno obsodila policijsko ravnanje. Še zanimiveje pa je, da je solidarnost s kubanskimi plesalci čudežno presegla razredne meje in da je na socialnih omrežjih nastal magični trenutek, ko se je celotna država strinjala, da je vendarle nekaj resnice v vicih o policiji.

Za kratek čas se je očitno lahko čisto vsak vživel v situacijo Kubancev. Vsi smo lahko na dan privlekli svoje izkušnje z ozkosrčnostjo državnih organov in z njihovimi neživljenjskimi postopki, ki očitno ne služijo ničemur ... od mulca, ki so ga zaradi enega džojnta na festivalu potegnili iz množice drugih zapohanih, do mame, ki je izgubila podporo, ker so finančne službe odkrile kak evro preveč pod njeno blazino, do osebe, ki je poskušala prijaviti zlorabo in namesto zaščite dobila le formularje in pokroviteljske nasvete. In nazadnje so svoj lonček pristavili še podjetniki. »To, kar so doživeli kubanski plesalci, doživljamo mi vsak dan!« smo lahko slišali na socialnih omrežjih. Čisto vsi so lahko v kubanski zgodbi našli potrditev lastnih slutenj, da represivni organi ne opravljajo svojega dela in varujejo ljudi, ampak jim nesmiselno komplicirajo življenje. Čeprav takšen birokratizem različno učinkuje na različne razrede, si ti med seboj očitno delijo frustracije zaradi nerazumnih postopkov, ki močno zaznamujejo življenje ljudi in njihov odnos do države. Birokratizem daje bogatim in revnim občutek, da imajo skupni problem.

Birokratizem daje bogatim in revnim občutek, da imajo skupni problem.

A samo pritoževanje nad postopki državnih organov le redko zadene bistvo problemov. Takšni postopki so po navadi posledica, ne pa vzrok družbenih trenj. Tako nam na primer pavšalno sklicevanje na »tipično slovensko birokracijo« ne pomaga razumeti situacije kubanskih plesalcev, med odzivi pa je manjkala resnejša analiza sistema. Vprašati se je treba: »Kaj se je moralo zgoditi, da se je policajem zdelo takšno ravnanje smiselno?« Da bi lahko odgovorili, moramo pogledati politični in institucionalni kontekst, v katerem delujejo obmejni policisti. Ti so zaposleni v instituciji, ki ji je bila dodeljena nemogoča naloga varovanja meje v obdobju, ko so globalni procesi trgovanja, dela, vojne in neenakosti naredili meje povsem prosojne. In prav ta naloga je v zadnjih letih z vzponom desnega populizma začela dobivati osrednjo politično vlogo v Evropi, zaradi česar so pristojna ministrstva pridobivala moč, sredstva in pooblastila, ne pa tudi zmožnosti zares vplivati na vzroke migracij. V resnici ne morejo nadzorovati toka svetovnega prebivalstva, lahko se le pretvarjajo, da to počnejo, zraven pa kopičijo moč in politično podporo. Vsakemu policaju je seveda jasno, da ne bodo nikoli ustavili tihotapskih poti, ki so integralni del sistema. Policaj na terenu mora zato le ustvarjati vtis, da ta prenapihnjeni in rasistični sistem nadzora res nekaj počne in je vreden vseh vložkov. Postavljati mora čim več ograj, napisati čim več poročil in izpolnjevati arbitrarno določene kvote. In za slab denar, ki ga prejema, bo te kvote polnil po liniji najmanjšega odpora: sprožal bo zagonetne in vsebinsko prazne postopke proti tujcem, s katerimi bo imel najmanj sitnosti in ki bodo v tem kafkovskem procesu miroljubno sodelovali.

Od nadzornih organov pogosto pričakujemo, da bodo rešili sistemske probleme, ki jim preprosto niso kos. Posledično ti postajajo čedalje bolj odtujeni od realnosti. Spodbujeni so k napihovanju in agresivnosti, svojo rastočo moč pa praviloma uporabljajo proti najšibkejšim v prehranjevalni verigi oz. tistim, ki se bodo najtežje uprli. Toda ekscese nižjih uradnikov moramo videti kot posledice nefunkcionalnega sistema, ne pa kot vzrok za njegovo nefunkcionalnost – sicer hitro pridemo do absurdnih analiz, ki nas prepričujejo, da so migranti iz tretjega sveta, domači delavci in pa razni Ivi Boscaroli pravzaprav v istem čolnu. Spregledamo lahko, kako so nadzorni organi pogosto namenjeni prav temu, da ohranjajo umetne razlike med njimi.