Grega Repovž

14. 9. 2018  |  Mladina 37  |  Uvodnik

Prva naloga Šarčeve vlade

Zajezitev sovražnega govora bi morala biti ena od prvih nalog Šarčeve vlade – če je v njej dovolj modrosti. Takšne naloge se namreč lahko katerakoli vlada loti le na začetku mandata, z interventnim, res hitrim zakonskim posegom. Naloga je težka, še težja zato, ker na mestu odgovornih ministrov za pravosodje, notranje zadeve in kulturo nima ravno politično močnih oziroma izkušenih oseb. A nikogar ne bo nadaljnja eskalacija bolj udarila kot ravno vlade. Janševi pač vsak dan bolj lažejo, osirajo, blatijo, so popolnoma brez zadržkov.

Sovražni govor je v Sloveniji eskaliral do mere, da je stanje celo težko primerljivo z ostalimi evropskimi državami. Tokrat smo res na slabšem – pri čemer je to pač posledica golega dejstva, da razpihovanje sovraštva v tej obliki traja v Sloveniji dlje, saj imamo močno skrajno desno stranko že veliko dalj časa kot na primer Nemci in Francozi. Nemci se bojijo, ker je skrajna AfD na tem, da postane prva stranka na lestvicah popularnosti – lahko se potolažijo, mi namreč to že imamo, lahko si ogledajo prihodnost v živo kar pri nas, relativni zmagovalci volitev pač lahko končajo tudi v opoziciji.

Kar si dovoli skrajna desnica v Sloveniji, ni več niti sovražni govor, to je brezmejno razpihovanje sovraštva, laži, nedostojnost, blatenje, vse skupaj je brutalno do konca, agresivno. Pri čemer je šlo vse skupaj že naprej: stranka ima ljudi, ki okoli paradirajo v maskirnih uniformah, ki spremljajo voditelja na govorih, ima svoje strelsko društvo, v katerem strankarska vrhuška vadi streljanje z vojaškim orožjem, po vsej Sloveniji pa raste nestrpnost, kar se kaže tudi v nastajanju ekscesnih situacij, med njimi tudi formacije Andreja Šiška. Še dobro, da so v javnost prišli posnetki Šiškove paravojaške formacije – ker šele to je dejansko pokazalo sliko, kam smo prišli.

V velikih težavah smo, eskalacija sovraštva je primerljiva s stanjem v državah tik pred izbruhom vojne. Se tega sploh zavedamo? Da dejansko sedimo na sodu smodnika? Da lahko jutri pridejo razjarjeni in z lažmi zavedeni ljudje z orožjem dejansko na ulice? In da – to je posledica dolgoletnega dopuščanja sovražnega govora. Ker se nihče ni želel spopasti s tem oziroma z Janšo.

Za Šarca je učna ura njegov predhodnik. Miru Cerarju ni prav nič pomagalo, da je poskušal s svojim približevanjem stališč desnici nevtralizirati njeno moč, le izgubil je spoštovanje v celotni intelektualni in kulturni sferi, nato v širši javnosti, s tem pa tudi volitve.

Pri čemer ima vlada na tem področju slabo ekipo. Ministrica za pravosodje Andreja Katič na primer vztraja, da je sedanja zakonska ureditev pregona sovražnega govora ustrezna, tudi 297. člen kazenskega zakonika naj bi bil dobro napisan. Si pa res pušča odprt prostor. Če se bosta sodna in tožilska stroka glede zakonskih sprememb poenotili, jima bo absolutno prisluhnila in storila vse, da se to vprašanje še ustrezneje zakonsko uredi, je zagotovila. A to je premalo. Sama namreč ne bo nič naredila, pravi. Tudi na podlagi mandata ministrice za obrambo ji ne moremo zaupati, saj si tam, tak je bil vtis, ni drznila premakniti niti rož v lastni sejni sobi. Problemu sovražnega govora se je sramotno izognil že njen predhodnik na pravosodju Goran Klemenčič – popolnoma nič ni storil na tem področju, pri čemer velja za enega največjih poznavalcev človekovih pravic v državi. Nič boljše ni stanje v tožilskih in sodniških vrstah: strah in oportunizem sta postala modus operandi tako sodnikov kot tožilcev. Kar sicer ni tako presenetljivo – brutalno obračunavanje SDS s sodniki in tožilci je danes v tej državi tako običajno kot sovražni govor, poleg tega njihove postopke vedno znova rušijo politično zelo jasno motivirani posamezni vrhovni in ustavni sodniki. Tako sodniki kot tožilci držijo glavo v pesku in čakajo, da – se Janša upokoji? Enak problem imajo tudi kriminalisti – tudi oni poročajo o pritiskih, ki jih doživljajo. A tako to ne gre, to namreč pomeni, da pristajamo kot družba na teroriziranje, na nasilje, pa čeprav naj bi bila pokončna drža pač osnova za opravljanje vseh navedenih poklicev. Naj potem jasno povedo: odpovedali smo, ne zmoremo, imamo problem. S tem ko o svojih težavah molčijo, dejansko legitimirajo sovražni govor in pritiske.

A Katičeva ni osamljena v svoji nezmožnosti, da bi se odgovorno soočila z akutnim problemom. Podobno velja tudi za ministra za kulturo, doslej sicer uspešnega direktorja konservatorija za balet in glasbo Dejana Prešička. Vendar o medijih, ki so del njegovega resorja, ne ve veliko in se s tem doslej sploh ni nikoli res ukvarjal. Mediji so danes problem – zlasti pa paramediji, ta propagandni stroj SDS, ki si je nadel podobo medijev in ki zlorablja novinarstvo in medijsko zakonodajo za strankarske propagandne namene. Ministrstvo za kulturo je v razsulu, večina strokovnjakov ga je zapustila, medijskega oddelka praktično ni, minister je brez političnih izkušenj, še nikoli ni doživel napada s strani SDS – že izkušeni to težko zdržijo, za to potrebuješ več kot le trdo kožo.

Dejstvo je, da je danes sovražni govor problem celotne Evrope, da države ukrepajo zoper njega, da se to torej od vlad tudi pričakuje, zato da bo pri tem imela vlada zagotovljeno podporo pretežnega dela javnosti. Ne nazadnje to kažejo tudi izidi volitev: zelo jasno je večina volivcev glasovala proti politiki sovraštva.

A kot smo zapisali. Katičeva najraje ne bi nič naredila. Če resno misli, bi veljalo že danes razmišljati o hitri menjavi ministrice z nekom, ki pač razume resnost situacije. Ona je zelo očitno ne.