Zagata

Janko Lorenci

28. 9. 2018  |  Mladina 39  |  Kolumna

Šarec je z afero Črnčec zašel v hude težave na samem začetku začetka. Mandat bo težaven že sam po sebi, premierove slabosti ga lahko pokopljejo rekordno hitro. Skratka, mož na najvplivnejšem stolčku v državi bo moral temeljito razmisliti o svojem položaju, delovanju, prihodnosti. V godljo se je spravil, ker črke in duha partnerske pogodbe, brez katere te vlade sploh ne bi bilo, očitno ni dojel ali pa ju ni jemal resno.

To velja tudi za nastavitev Črnčeca. Stvar daleč presega to osebo – za osnovni profil te vlade in šesterice strank gre, za to, ali bomo imeli koalicijo, ki lahko spodobno vodi to deželo. Z ljudmi, kakršen je Črnčec, je ne more.

Premier je z njim potegnil katastrofalno potezo in z njo grobo zanikal tudi lastne besede (o nasprotovanju sovraštvu itd.). Kaj vse ga je vodilo pri tem imenovanju, ni jasno. Lahko da si je hotel zagotoviti nekakšnega vohljača z licenco, morda ni vedel, kako pomemben je Črnčečev položaj, morda se ni dovolj pozanimal za njegovo preteklost (a zakaj je potem do zadnjega skrival njegovo imenovanje?), morda ju veže nekaj, česar ne vemo. Gotovo je podcenil reakcije na imenovanje, najbrž je tudi pod vtisom napredovanja skrajne desnice v tujini. Morda ima podobne poglede kot Črnčec, a jih pred javnostjo skriva.

Kakorkoli, z imenovanjem je sebe in vse partnerje spravil v hude težave. Stvar se živo tiče celotne šesterice, a trenutna protagonista konflikta sta Šarec, ki mu stranka slepo sledi, in Levica, notranje veliko bolj pluralna.

Položaj je tegoben za obe strani. Načeloma ga je mogoče rešiti preprosto – odstaviti nastavljenca, ki to tako in tako ne bi smel biti. Če bi Šarec to storil takoj po prvih ostrih reakcijah, bi bila stvar hitro pozabljena. A se je vkopal, spor je poleg načelnih dilem postal tudi stvar prestiža. Šarec se boji, da bi z odstavitvijo izgubil avtoriteto, Levica se s Črnčecem ne more sprijazniti brez hude izgube verodostojnosti. Izbira se je tako silovito zožila: ali Šarec in Mesec dosežeta nekakšen kompromis ali pa sledi konec zavezništva z Levico, predčasni konec te vlade, nove volitve, verjetno tretji Janšev vzpon na oblast – tisto, kar je šesterica hotela preprečiti in je zato sploh nastala.

Obe strani se zavedata tveganj in si kupujeta čas. Kompromis se vsiljuje obema, a Levica je pri tem deloma v boljšem položaju. Če bo vlada padla, bo Šarčeva stranka najverjetneje izginila, Levica pa se lahko celo okrepi. Zato lahko trdo pritisne na premiera. Seveda pa ne sme zbuditi vtisa, da lahkotno potaplja konvoj šestih, tem bolj, ker bi z odstopom od podpore Šarcu ogrozila tisto, kar ji je uspelo vriniti v koalicijsko pogodbo.

V čem bi lahko bil kompromis? Tu si lahko šesterica pomaga s podobnim primerom v Nemčiji. Tudi tam je bila na kocki usoda koalicije Angele Merkel. Nemški Črnčec je bil Hans-Georg Maassen, vodja urada za zaščito ustave, ki je relativiziral razgrajanje skrajne desnice v Chemnitzu. Zato je bil na zahtevo SPD odstavljen. Kompromis pa je bil gnil, saj so Maassna premestili na drugo pomembno mesto. Zato se trenja v koaliciji nadaljujejo, Merklova izgublja avtoriteto, vsa politična sredina volivce, skrajno desna Afd pa se še naprej krepi. Pri tem je za našo primerjavo pomembno, da Maassen ni nastopal niti približno tako divje kot Črnčec.

Skratka, Črnčeca bi odstavili in nastavili kje v bližini vlade ali premiera, a nikakor na kako kočljivo ali vidno mesto. Pomembno bi bilo predvsem, da se na sedanjem Črnčečevem položaju znajde dostojen, zaupanja vreden človek. V to smer bi morali v lastnem interesu pritiskati tudi drugi člani peterice. Že tako je sramotno, da se ob imenovanju človeka, ki seje sovraštvo enako ali bolj kot Janša, delajo gluhe in slepe in imenovanje razglašajo za premierovo nedotakljivo pristojnost. Zakaj so potem sploh sklenili koalicijo proti janšizmu?

Vedelo se je, da bo šesterica težavna druščina, Šarec pa maček v žaklju. S spornim imenovanjem pa je kljub vsemu šokiral. Ne vemo še dokončno, ali gre za začetniško opitost z novo močjo ali kaj drugega. A če mož po tem pretresu ne bo šel vase, bo mandat končal hitro in klavrno. Iz zadeve Črnčec bi moral potegniti vsaj dva, tri nauke.

Najprej to, da v koaliciji ni sam in da je v druščini, ki ga obdaja, najpomembnejše razmerje z Levico. Malo zato, ker je tako rekoč nepogrešljiva, malo zato, ker je precej drugačna. A prav zaradi te drugačnosti je šesterica (bila) pogojno obet.

Drugič, trda desnica ne more nadomestiti odhoda Levice. Če bi Šarca podprla, bi ga zgolj taktično in začasno, da bi se še bolj diskreditiral, nato pa bi ga sklatila z oblasti in poslala v zgodovino.

Tretjič, ta vlada bo v bistvenih pogledih levosredinska – ali pa je ne bo. Črnčec je značilen predstavnik skrajne desnice. Njegovo imenovanje je jasno zanikanje črke in duha partnerske pogodbe. Z njenim spoštovanjem kompozicija šestih stoji ali pade. Šarčeva peterica se je sestavila na podlagi nasprotovanja janšizmu, Levica pa je temu bolj šibkemu lepilu dodala še komponento večje socialnosti. To sta, če uporabimo za našo politiko neobičajno besedo, tisti osnovni poslanstvi šesterice, ki opravičujeta njen obstoj. Skratka, Šarec se je po sili razmer vkrcal na vlak z Levico, vlaki pa vozijo po enem, ne dveh tirih hkrati. Če tega ne bo upošteval, se bo iztiril.

Še enkrat: kompromis se zdi najboljša pot iz zagate. Seveda pa je mogoč tudi razmislek: če Šarec take strelja zdaj, jih bo tudi v prihodnje. Je tako vlado ne glede na posledice smiselno ohranjati pri življenju? Saj se bo ukvarjala predvsem s sabo, ignorirala dogovore z Levico in krepila janšizem.