Guverner

dr. Bogomir Kovač

28. 9. 2018  |  Mladina 39  |  Ekonomija

Izbira petega guvernerja Banke Slovenije po naravi stvari buri duhove. Postopek imenovanja z absolutno večino je zahteven, povolilne politične razmere zapletene, kredibilnost institucije je najnižja v zgodovini. Banka Slovenije in država sta se znašli v navzkrižnem ognju preiskovalnih in pravnih postopkov, kopja se bijejo okoli sporne sanacije bank konec leta 2013 in po tem. V politični igri so moč evropskih institucij in neodvisnost suverene države, ekonomsko prikrivanje dejstev in politična zaščita krivcev. Zato je politična kalkulacija za novega guvernerja prvič tudi mednarodno zanimiva, doma pa prepletena z množico interesov in politično trgovino. Tako z vsakim korakom izgubljamo še eno oporišče institucionalne stabilnosti in strokovne kredibilnosti.

Navidezno niso zapleti nič nenavadnega. Razmeroma gladko sta s tem opravila zgolj prva dva guvernerja, Arhar na začetku in kasneje Gaspari. Arhar je pospremil nastanek tolarja in usmerjal prvo uspešno sanacijo postsocialističnih bank, Gaspari je vodil operacijo priprav in sprejema evra. Prvi zapleti so nastali leta 2007, ko je Drnovšku v Janševi eri kot predlagatelju guvernerja dvakrat spodletelo, Kranjec pa tlakuje pot BS navzdol. Kriza ga preseneti, nadzor bančnega sistema je odpovedal, v Frankfurtu deluje zadržano. Slovenija je leta 2013 očitno zrela za evropski eksperiment bančne sanacije. Jazbec je leta 2013 zmagal z izjemno podporo (77 glasov v DZ), veljal je za strokovno in politično zvezdo. Toda padel je na limanice reševanja bančne krize. V Frankfurtu je lobiral za dvomljive postopke sanacije, bolj je branil sebe in ekipo kot interese države. ECB in Draghi sta nekajkrat nervozno reagirala, evropska komisija pa proti Sloveniji vodi postopek zaradi kršenja nedotakljivosti arhivov ECB. Ekonomsko draga sanacija bank je postala politična katastrofa. Jazbec je z odstopom za zdaj rešil samega sebe, potopil svoje viceguvernerje in do kraja porušil kredibilnost Banke Slovenije.

Novega guvernerja čaka torej dvojna, zahtevna naloga. Na eni strani boj z evropskimi mlini, čeprav so ti usmerjeni na slovenske pravosodne organe in vlado. Toda zunanja obramba pred političnimi pritiski evropskih institucij zahteva enoten pristop in sodelovanje doma. Predpostavlja odprtost BS do preiskovalnih sodnih organov, računskega sodišča in vlade, sprejem odgovornosti za sanacijo bank. Tu je sporno toliko reči, od vrednotenja bank, prenosov slabih terjatev, nadzora pranja denarja do škandaloznega izbrisa vlagateljev v okviru poizkusnega »bail-in« postopka. Zato so revizija poslovanja, poravnava z izbrisanimi in obramba nacionalnih interesov do EK in ECB ključni kriteriji, ki bodo odločali pri politični izbiri guvernerja. Vsi trije so iz običajnega zornega kota čudaški, toda takšne so tudi stranpoti slovenskega bančnega sistema, z BS na čelu.

V normalnih okoliščinah bi bili v ospredju bolj tehnični pogoji izbire, sposobnost nadzora bančnega sistema, ocene tveganj, kadrovska politika, skrb za lastniško strukturo, reševanje sage z NLB, pa makroekonomske politike države … Navzven je v ospredju gradnja vseh treh stebrov bančne unije, prilagoditev na novo monetarno politiko ECB v letu 2019, pa tudi priprave na novo finančno krizo. Bančni sistem je sicer bolj robusten, toda razpoložljivost ukrepov ekonomskih politik je manjša kot ob nastanku velike recesije po letu 2008. Vodstvena ekipa BS ima torej pred seboj izjemno široko področje ukrepov in politik.

Dolenc je v teh razmerah žrtveno jagnje za prvo merjenje politične moči, verjetno bosta sledila nov razpis in druga izbira. Potrebujemo guvernerja, ki bo strokoven in politično avtonomen, pomembne so osebnostna zrelost in izkušnje. Vse to je težko zagotoviti. Jazbec je bil profesor monetarne ekonomije, človek z mednarodnimi izkušnjami, pa je napravil več škode kot koristi. Britanci imajo na čelu svoje ugledne centralne banke M. Carneyja, Kanadčana, ki vedno znova izstopa. Avstrijski guverner E. Nowotny, tudi profesor, je utrdil ugled centralne banke, nekajkrat pa je tudi odmevno komentiral vlogo ECB v finančni in bančni krizi. Kranjec in Jazbec se glede tega nikoli nista oglasila. Zaupanje in ugled bo treba vrniti v lokalnem preseku teh dveh primerov.

Očitno je v ospredju dvojni problem, prvi zadeva transparentnost, drugi neodvisnost centralne banke. Transparentnost je bistveni element liberalne demokracije, politične odgovornosti oblasti. Hkrati sta komuniciranje in oblikovanje ekonomskih pričakovanj temelj sodobne monetarne politike. Meje transparentnosti so torej politične in ekonomske, njihova pravna zaščita ni enoznačna, še posebej v kriznih razmerah. Sarkozy je leta 2009 v okviru G 20 zahteval absolutno prevlado politične odgovornosti, ki se je kasneje skrila za staro zahtevo o neodvisnosti. Neodvisnost je dejansko ameriški trik, namenjen zaščiti nemške centralne banke pred političnim vplivom, davnega leta 1948. Neodvisnost Bundesbank se je kasneje spremenila v zakonsko politično avtonomijo (1957), v ospredju sta stabilnost cen in finančna neodvisnost zadnjega posojilodajalca. Toda sedanja kriza je razkrila težavnost obojega. Tudi Draghi je s političnim reševanjem evra obranil EMU in ugnal recesijo, hkrati pa je branil nevtralnost ECB. Zastavil je neodvisnost na račun netransparentnosti. Toda bančna unija, super nadzor ECB in nova anticiklična politika zahtevajo obrat, manj neodvisnosti in več transparentnosti.

Potrebuje BS svojega Carneyja, lahko najdemo med monetarnimi ekonomisti slovenskega Nowotnyja, bomo dobili s politično izbiro kritičnega in pokončnega guvernerja? »Družbena pogodba« med državo in centralno banko se mora spisati na novo. Tudi v Sloveniji. Reciklirajmo svet BS z zunanjimi člani, BS in vlada naj sodelujeta glede ekonomskih politik, rešitev izbrisanih je pot do zaupanja ljudi. Majhni koraki za Banko Slovenije, toda veliki za Republiko Slovenijo. Staro sporočilo z Lune, da ne ostanemo za luno.