Pogumni vojaček

Vlado Miheljak

12. 10. 2018  |  Mladina 41  |  Dva leva

Sedemnajstega septembra 1958 je deževalo in sploh je bil neprijazen dan. A v ljubljanski porodnišnici je iz radijskega sprejemnika mračno razpoloženje preganjal evrovizijski hit tistega leta. Mlade sestre so ob kavi skupaj z Domenicom Modugnom prešerno pele »Volare, oh oh ... Cantare, oh oh oh oh ... Nel blu dipinto di blu ... Felice di stare lassù ...«. Ena je medtem na glas brala horoskop z zadnje strani Ljubljanskega dnevnika in rekla: »Znamenje device je.« Druga pa cinično pripomnila: »Ja, danes bomo na svet spravljale same nedolžne državljane.« »Za vedno nedolžne,« je komentirala tretja.

Ko je privekal na svet mali Ivan, je menda veliko jokal. Ne na polna usta kot drugi dojenčki, ampak milo, pritajeno, kot da bi hotel sporočiti, da se mu godi krivica. »Le kaj ga tare?« se je zaskrbljeno vprašala mati. In ko ga je čez nekaj dni prinesla h krstu in mu snela kapico, ga je župnik zvedavo pogledoval ter rekel: »Ooo, poglejte ga, kako je že zdaj plešast! Tale pa bo ali fajmošter ali vojak.« Mati pa je nejeverno odkimala: »Vojak gotovo ne bo, saj smo bili na tem koncu vsi domobrani.« Pa ga je župnik še enkrat premeril in materi rekel: »Prava reč. Včeraj domobran, danes partizan, jutri spet domobran. Svet se hitro obrača in mi z njim. Pomembno je, da ve, kaj hoče doseči, ne pa kakšno opravo pri tem nosi ali kaj drži v roki. Talar ali vojaški plašč, monštranca ali pištola, titovka ali domobranska kapa, molitvenik ali partijska knjižica. Različne so poti k Bogu.« Pa ga je župnik vpisal v krstno knjigo kot Janeza, čeprav ga je mati klicala Ivan. Dve imeni za enega možica? Kot da bi ga že ob krstu zaznamovala dvojna, razcepljena istovetnost, ki bo spremljala Ivana Janeza skozi življenje.

Ko je začel hoditi v bližnji kraj v ljudsko šolo, se je počutil nelagodno. A ga je v bran vzela prijazna mlada učiteljica Angelca, ki ga je tudi kasneje pogosto zagovarjala, da ni nikakor agresiven in avtoritaren, kot ga označujejo. Da je bil nežen, čuteč, plah, še ko je bil njen najljubši učenec; da se ni pretepal kot drugi surovi fantje, ampak je ob krivicah celo jokal. Krivice pa so se mu nenehno dogajale. Tudi zato, ker je bil drugačen. Vsekakor pa je bil zvedav. Rad je bral zgodovinske knjige in gledal filme. Krst pri Savici, Pod svobodnim soncem, Napad na Drvar, Sutjeska. Črtomir, Valjhun, Iztok, Svarun, turški vpadi, Huni, Bizantinci ... Zgodovina in vojaštvo. Medtem ko so sošolke in sošolci lepili v albume sličice glasbenih zvezd in slavnih nogometašev, je on zbiral sličice velikih zgodovinskih osebnosti in modelov orožja. Druga svetovna vojna ga je še zlasti zanimala. Upor proti okupatorju ter lik velikega vojskovodje in svetovnega politika tovariša Tita. In ko je ob neki priložnosti srečal fanta, ki je imel na majici podobo tovariša Tita, ga je vprašal, kje jo je dobil. »Tudi jaz bi imel tako.« Pa mu je fant odgovoril, da jo je dobil na pohodu po poteh Avnoja. »A da te izberejo med pohodnike, se moraš izkazati. Biti družbenopolitično aktiven.« Te besede si je vzel k srcu. Bil je še mladoleten, ko je zaprosil za sprejem v Zvezo komunistov. Nič ni omahoval, kar napisal je prošnjo: »Želim delovati v ZK in doprinesti svoj delež pri izpolnjevanju zastavljenih nalog in se hkrati bolj izobraziti v marxistični ideologiji.« In kmalu postal zelo ponosen in predan član Zveze komunistov Jugoslavije. Kot aktivnemu in odgovornemu članu so mu zaupali vodenje slovenske čete na zadnjem pohodu po poteh Avnoja. Takrat še ni vedel, da je zadnji. A opazil je, da se pohod izrojeva v nekakšen revolucionarni turizem. Zato je bil izjemno kritičen. Pohodnikov niso zanimala izročila Avnoja in revolucije, ampak zgolj posvetne radosti. Zato sta po pohodu s tedanjim predsednikom komisije za revolucionarne tradicije Jožetom Dežmanom napisala nadvse kritično poročilo. »Akcija, zasnovana na začetku sedemdesetih kot izvirna oblika ohranjanja revolucionarnih izročil, ima za seboj svoj začetek, vzpon in v zadnjih letih občuten padec. Iz izvirne oblike, ki je bila zasnovana na samoiniciativnosti in razvijanju različnih spretnosti, je pohod prerasel v sicer odmevno manifestacijo, ki pa vsebinsko ne uresničuje več temeljnih ciljev, kot so razvijanje revolucionarnih izročil, širjenje bratstva in enotnosti, idejnopolitično usposabljanje mladih, spoznavanje samoupravnih oblik organiziranja, usposabljanje za SLO (splošni ljudski odpor) in DS (družbeno samozaščito), spoznavanje širše domovine in usposabljanje kadrov za delo v ZSMS.« Ko je poročilo prebrala pohodnica, pokojna narodna herojinja Albinca Hočevar - Maly, je po poročanju Dnevnikovega novinarja, ki se je tudi sam udeležil pohoda, preroško napovedala: »Zapomnite si, naš komandant se bo nekega dne zavihtel na sam politični vrh!«

Bil je res vzoren. Medtem ko so drugi vrstniki poslušali Pistolse in peli No future, je on poslušal Balaševića in pel Računajte na nas. Medtem ko so se drugi hodili zakajat v Amsterdam in daljne dežele, se je on na pohodih po poteh Avnoja zadeval z režimsko ideologijo in izročilom. Ker je revolucijo in samoupravni socialistični sistem jemal preveč zares, je prišel v konflikt z leno partijo, ki ga je po krivici izključila in kasneje še zaprla. A v tem času je snoval maščevanje. Ko se je vrnil iz zapora, je pomagal zrušiti krivični režim in bi mirno živel še dandanašnji, če se ne bi poleg sovražnika, ki nažira deželo in krono od znotraj, pojavil zunanji sovražnik, tuje invazivne vrste, ki prek južne meje prodirajo proti prelepi deželi. Nič ni omahoval. Zbral je svoje viteze in zveste vojščake ter odjezdil proti meji na Kolpi in Sotli, da obrani deželo, nje krepostne žene in nedolžne otroke pred Turki, Muslimani, črnci ... Do zadnje kaplje krvi. Čigave že?