Manifest proti spremembam

N'toko

12. 10. 2018  |  Mladina 41  |  Žive meje

Soseda je iz gledanja skozi okno naredila umetnost. Tisto značilno špejanje skozi žaluzije, ki ga poznajo vsi prebivalci predmestnih sosesk, je pripeljala na profesionalno raven. Nobena še tako majhna sprememba ji ni ušla. Vnaprej je vedela, kakšne rože namerava posaditi stara mama čez cesto, in razglasila svoje nestrinjanje celotni ulici. Vedela je, čigavi razpuščeni otroci so začeli pretep na dvorišču, in vsakič znova sinčku prepovedala druženje z njimi. Vedela je, kdo je bil pri kom na obisku, in znala iz frekventnosti njihovih srečanj izračunati, v kakšnih odnosih so. Poznala je vse registrske tablice na ulici in vsak kos perila, ki se je sušilo na balkonih. Ta panoptikonski nadzor ji je dajal občutek, da je gospodarica svojega sveta. Če že nima besede pri ničemer drugem, bo pač gospodovala nad šumi in ropoti v svoji ulici. Do skrajnosti je razvila tisto fanatično malenkostnost, za katero je v letih gospodarske rasti obolelo toliko pripadnikov srednjega sloja.

Leta kasneje, potem ko smo se že preselili drugam, smo jo s starši srečali v supermarketu, skrhano in bledično. »Joooj, ne veste kako zelo vas pogrešamo!« nas je presenetila. Pred tem namreč ni do nas nikoli izkazovala drugega kot le prezir. Ni trajalo dolgo, preden je razkrila vzrok svoje nove zaupnosti. »Hudo je, res je hudo. Veste, pred kratkim so tisto hišo kupili Albanci …« »A imate kakšne probleme z njimi?« je z zanimanjem dregnila mama. »No, saj so zelo prijazni, gospa večkrat kaj speče … ampak veste, to je čisto druga kultura.« S tem naj bi bilo vse jasno, naloga mame pa je bila le še, da razumevajoče prikima. Ko pa je vztrajala z vprašanji, kaj konkretnega zganjajo ti prišleki, soseda ni omahovala: »Včasih imajo obiske in so kar štirje avtomobili parkirani na dvorišču!«

Zunanjemu opazovalcu bi se to zdel povsem banalen podatek. Koga brigajo sosedovi obiski? Toda naši sosedi je preurejeni parkirni red spremenil vse. Ob tistih večerih, ko so pod njenim oknom parkirali neznanci, je zrla skozi žaluzije in panično ugotavljala, da soseska uhaja njenemu nadzoru. Ni poznala teh registrskih številk in otrok, ki so izstopali iz avtov. Ni vedela, kdo je s kom v sorodu, s čim se ukvarjajo … celo jezika ni razumela! Te drobne spremembe ji niso dale miru in njene misli so začele okupirati teorije zarote, zaradi katerih so novi sosedje v njeni glavi vsak dan dobivali bolj grozečo podobo. Soseda pri tem občutenju še zdaleč ni sama – ideja spremembe v soseski marsikoga spravi ob pamet. Če pogledamo seznam lokalnih uporov zadnjih let, bomo povsod videli manifestacije takšne predmestne paranoje. Nekje so se uprli gradnji doma za ostarele, ker bi ti motili mir. Drugje se je zagnala iniciativa proti gasilskemu domu, ker naj bi stolp kazil pogled. Spet drugje je skupina prebivalcev nasprotovala asfaltiranju ceste mimo njihove lastne hiše – »ker se bo potem kar kdorkoli vozil mimo«.

Takšna predmestna paranoja ima seveda svojo zgodovino. Ti tragični puntarji so imeli po eni strani srečo, da so odrasli v dobi, ki je srednjemu sloju nudil pred tem nesluteno stabilnost in kupno moč, po drugi strani pa nesrečo, da so takšne okoliščine s seboj prinesle tudi patološko neprilagodljivost, kakršno so pred tem poznali le ostareli plemiči. Sprijaznjen s tem, da nima političnega vpliva v širši družbi in ekonomiji, se je tranzicijski srednji sloj umaknil v lastni pravljični svet. Njegovi pripadniki so si zgradili trdnjave v obliki trinadstropnih bajtur z ograjenimi dvorišči, od koder se zjutraj s tankom podobnimi avtomobili odpeljejo na delovna mesta, odložijo otroke v šole, po popoldanskih nakupih pa se hitro spet skrijejo nazaj za zidove. Njihov svet se je skrčil na trikotnik »hiša-služba-nakupovalni center«. Vse, kar je vmes, je mrtev prostor – nadležna površina, ki jo je treba prečkati, da prideš s šihta do Qlandije, in kamor lahko oglaševalci natlačijo reklamne plakate. Občine dandanes sicer mečejo milijone evropskih sredstev v oživitev mestnih centrov, a vse zaman. Ta prostor – recimo mu javni prostor – je postal sovražen teritorij, kjer se potikajo neznanci in čudaki in kjer nisi izključen gospodar ali pomembna stranka.

Zgodba o naši sosedi ni zgodba vseh prebivalcev Slovenije. Morda je s svojim življenjskim slogom, stabilno službo in nepremičnino danes celo v manjšini. V normalnih časih bi lahko nad njenimi blodnjami zamahnili z roko in jo ignorirali. Toda zgodovinsko naključje je hotelo, da so se interesi predmestnih paranoikov zlili z interesi vladajočega razreda, s tem pa začeli preglaševati vse ostale. Vladajoči hočejo status quo, paranoiki tudi. Vladajoči hočejo strpati vse prebivalce v trikotnik »hiša-služba-nakupovalni center«, paranoiki tudi. Vladajoči hočejo razširiti varnostno in skrčiti socialno državo, paranoiki tudi. Vladajoči hočejo znižati davke za premožnejše, paranoiki tudi. In oboji slutijo, da se njihov svet bliža koncu. Da prihajajo družbenoekonomske spremembe, ki so večje od njih. Zato si, ne glede na ekonomski prepad med njimi, delijo tisti občutek prestrašenih plemičev, ki so nekoč nemočno opazovali razpad fevdalnega sistema in upali, da bosta vojska in policija vsaj še nekaj časa pomagali obraniti nemoteno življenje na njihovih dvorcih.

Ko politiki danes nagovarjajo »volilno telo«, imajo torej v mislih predvsem telo naše bivše sosede. Njeno prestrašeno gledanje skozi okno, njeno eksistencialno grozo pred možnostjo, da se kaj spremeni, njeno instinktivno povezovanje teh sprememb s podobo tujca. Takšni strahovi ne veljajo več za iracionalne občutke, ki jih mora država omiliti, ampak so po novem vrline, ki se povzdigujejo v nebo. Nenadoma je to, kaj si gospa na oknu misli o svojih sosedih, dobilo politično vrednost. Njeno mnenje ni več omejeno na nerodne pogovore med trgovinskimi policami – zdaj lahko v osrednjem TV-dnevniku gleda tarnanje sebi podobnih »zaskrbljenih domačinov«, ki so jim novinarji pred obraze pomolili mikrofone, in posluša izjave politikov, ki zvenijo na las podobno. Nekoč se bomo verjetno čudili, da se je naš politični razred v času megalomanskih izzivov – podnebnih sprememb, gospodarskih zlomov, rastoče neenakosti in množičnih migracij – poistovetil z idejami skupine ljudi na planetu, ki je najslabše opremljena za spremembe. In da preostale družbene skupine niso zmogle ustvariti alternative.