Izvor diskriminacije

N'toko

26. 10. 2018  |  Mladina 43  |  Žive meje

Ne vem, kakšne številke bi prikazale uradne ankete, ampak iz medijev in s spleta bi sklepal, da se ima večina vplivnih moških na svetu za žrtve diskriminacije. Samo v zadnjem mesecu smo lahko spremljali Boscarolove mučeniške krike o »sovražnem govoru proti podjetnikom«, pijanske blodnje sodnika Kavanaugha o diskriminaciji »pridnih očetov« in Plestenjakove zaskrbljene analize o prihodnosti moške vrste. Medtem je Nova24 TV še naprej servirala zgodbe o tem, kako so pošteni Slovenci zaradi migrantov postali drugorazredni državljani, Vesna Vuk Godina pa nas je poučila, da »sovraštvo do moških neprijetno spominja na antisemitizem v času Hitlerja«. K temu dodajmo še zaskrbljene opazke o ukinitvi svobode govora med politično tviter estrado, pa se nam oriše zares nenavadno stanje duha: pripadniki najvplivnejših družbenih skupin z največjim medijskim in finančnim zaledjem se počutijo kot zatirani razred, ki mu ni dovoljeno govoriti. In kar je še bolj bizarno, mnogi jim dejansko verjamejo.

Morda je problem v besednjaku. Zagotovo je nekaj narobe z našim pojmovanjem besede »diskriminacija«, če jo elite tako zlahka uporabljajo. Sprva zagotovo ni bilo mišljeno, da se bo ta nanašala na pravice bogatašev, saj se je izraz v zahodnem političnem vokabularju utrdil med civilnim bojem v 60. letih prejšnjega stoletja, ko je množično gibanje temnopoltih Američanov zahtevalo enake pravice in socialno varnost. Boj proti diskriminaciji je imel svoje korenine v politiki revnih in zatiranih – vodili so ga radikalci, ki bi se zgrozili ob misli, da si danes vsi od Trumpa do Žige Turka izposojajo njihove slogane in pridigajo o genocidu nad belimi moškimi. Njihove ideje družbene enakosti so morale skozi precej preobrazb in zgodovinske pozabe, da so prišle do današnje podobe.

Znameniti govor »I have a dream!« Martina Luthra Kinga sicer še danes odmeva v popularni kulturi, manjkrat pa je omenjeno ozadje množičnega shoda, na katerem je bil povedan. Slikoviti dogodek March on Washington for Jobs and Freedom je organiziral socialist A. Philip Randolph, in kot nakazuje naslov, protestniki niso zahtevali le enake zakonske obravnave temnopoltih, ampak enake ekonomske možnosti vseh Američanov. Kaj namreč pomeni »svoboda«, če je tvoja družina že tretjo generacijo ujeta v revščini in mizernih delovnih razmerah? Socialne zahteve, kasneje zapisane v Randolphovem predlogu »A Freedom Budget for All Americans«, so zato ciljale na polno zaposlenost in socialno oskrbo vseh ameriških delavcev. Boj proti diskriminaciji manjšin je bil za mnoge v tem obdobju neločljivo povezan z bojem proti izkoriščanju, brezposelnosti in revščini, saj so vedeli, da je vse to prepleteno in da je za resnične spremembe treba sistem pretresti v temeljih.

Soočen s takšno nevarnostjo je moral ameriški kapitalistični razred nekje popustiti. Nikakor niso nameravali delavskemu razredu podeliti zaželenih svoboščin, zato so raje popustili pri vprašanju diskriminacije posameznih družbenih skupin. Nastal je zakon o državljanskih pravicah, Civil Rights Act, s katerim so zakonsko prepovedali rasno segregacijo. Gre torej za uveljavljanje načela, po katerem delujejo vse sodobne liberalne države: poleg varovanja njihove zasebne lastnine naj bi sodišča omogočala posameznikom tudi uveljavljati škodo, ki jim je storjena na podlagi identitetne pripadnosti. Če lahko dokažeš, da te v lokalu niso hoteli postreči zaradi barve kože, da te je delodajalec odpustil zaradi tvoje spolne usmerjenosti ali da ti država ne dovoli voliti zaradi tvoje veroizpovedi, jih lahko tožiš.

Nobenega dvoma ni, da gre za veliko pridobitev, toda napredna gibanja se z njo ne bi smela zadovoljiti. Osredotočenost na sodno prakso je namreč zameglila dejstvo, da med pripadniki različnih identitetnih skupin obstajajo ogromne premoženjske razlike, ki jih sodišča ne morejo odpraviti. Liberalnejša ureditev je tako bolje situiranemu manjšinskemu prebivalstvu omogočila formalen vstop v buržoazne institucije, revščina pa je drugim to še naprej preprečevala. Belim bogatim moškim so se pridružili še nekateri bogataši in bogatašinje drugih barv, razred političnih elit pa je postal bogatejši za predstavnike t. i. ranljivih skupin. Dobili smo Obamo in Hillary, neenakost pa je še kar naraščala. Morda je boj proti diskriminaciji kapitalistom sprva povzročil nekaj nevšečnosti, toda na dolgi rok jim je uspelo z rahlo širitvijo njihovih vrst ohraniti delavski razred točno takšen, kakršnega so ga želeli: nemočen in razdeljen na tisoče identitetnih frakcij.

Današnja šovinistična politika se napaja tudi iz dejstva, da se mnogim ljudem življenje s pridobljenimi pravicami ni bistveno izboljšalo. Novo nastavljeni okvir liberalne države je spremenil zavest delavcev, ki namesto o izkoriščanju govorijo o diskriminaciji. Logično: če je posameznikova identiteta postala edino polje, na katerem se lahko bori za svoje pravice, mora imeti vsak človek identiteto, na katero se sklicuje, kadar se čuti oškodovanega. In če delavci krivic več ne doživljajo kot posledice sistema, ki izkorišča njihov celotni razred, postanejo lahek plen zavajajočim idejam, da jih država zapostavlja, »ker so beli«, »ker so moški«, »ker so hetero«, »ker so kristjani«, »ker so Slovenci« … Pri tem ne manjka političnih oportunistov, ki so pripravljeni vse te neumnosti potencirati in jih uporabiti za dobrobit svojih karier. Družbene elite se ob vsakem najmanjšem napadu na njihove privilegije predstavljajo kot žrtve diskriminacije in od nas zahtevajo solidarnost, saj naj bi bili kot beli moški vsi v istem čolnu in se moramo ubraniti pred »napadi« tujcev in LGBT-aktivistov.

Če se je te vrste govor prijel pri pripadnikih zgornjega razreda, je to zaradi tega, ker je vedno bil namenjen prav njim. Nekateri med njimi bodo sicer pravilno ugotavljali, da je naša družba polna diskriminacije proti ženskam in manjšinam, toda motili se bodo v načinu reševanja problema. Enake obravnave ne moremo doseči samo z zakoni proti diskriminaciji in sovražnemu govoru – ljudje potrebujejo oprijemljivejša orodja, kot so demokracija na delovnem mestu, dostop do stanovanj in javnih storitev. Vrniti se je treba k Randolphovim idejam, saj je razumel, da diskriminacija proti katerikoli skupini škoduje celotnemu delavstvu in da je zato v našem interesu graditi zavezništva, ki se lahko borijo za obsežne socialne spremembe. Rasizem, seksizem in homofobijo lahko premaga le skupen politični projekt preusmerjanja bogastva in moči k navadnim ljudem.