Problem plač

dr. Bogomir Kovač

26. 10. 2018  |  Mladina 43  |  Ekonomija

Oktobrska plačna pogajanja, rebalans proračuna in fiskalni evropski protokol razkrivajo podobne zadrege Šarčeve in Cerarjeve administracije pred štirimi leti, davnega 2014. Toda razlika je očitna. Pred štirimi leti je tedanji finančni minister Mramor pohitel z novim proračunskim okvirom, Šarčeva vlada pa z njim zavlačuje. Kupuje politični čas s problematičnimi ekonomskimi pristopi in domačijskimi razlagami svojih zgrešenih predstav. Proračun je ogledalo vsake vlade, kot osnutek nove dobe ali rebalans početja starih oblasti. Toda prav plačna pogajanja razkrivajo izbiro nesprejemljivega, zaradi enotnega plačnega sistema, evropskih fiskalnih pravil in pogajalskih zapletov. Rubikon izsiljenih ekonomskih izbir in politične nemoči nove vlade.

Problem plač ni od včeraj. Razkriva zapletena tranzicijska političnoekonomska razmerja med trgom in državo, protislovja med kapitalom in delom, zasebnim in javnim sektorjem, zadeva blaginjo ljudi, njihovo socialno varnost, neenakosti. Zadnja velika kriza po letu 2008 je zgodbo dodatno zapletla. Države so od leta 2009 preprosto reševale svoje banke, podjetniški sektor in svoje elite na račun davkoplačevalcev, predvsem fiskalno najbolj obremenjenega srednjega sloja. Zapitek krize so torej najbolj občutili zaposleni delavci, v javnem in tudi zasebnem sektorju. Javnofinančna konsolidacija je v obdobju 2011–2014 razmeroma najbolj prizadela javni sektor, ne na področju zaposlovanja, temveč plač, čeprav je oboje glede socialne varnosti tesno povezano.

Pritiski na rast plač so danes razumljivi. Izhajajo iz političnih zahtev glede poplačila zaradi krize in ekonomskih potreb nove gospodarske rasti. Letošnja analiza UMAR dokazuje, da so plače za primerljive poklice v zasebnem sektorju višje kot v javnem, da je tu plačni sistem premalo fleksibilen in stimulativen, zaposlovanje ustreznih kadrov pa vse težje. Preprosto, plačni sistem in nagrajevanje postajata osrednji kamen spotike razvoja javnega sektorja in kakovostnega delovanja socialne, pravne in razvojne države. Lahko povišanje plač ogrozi ali reši delovanje države in tržnega gospodarstva?

Z ekonomskega vidika so glede plač pomembne tri reči. Masa plač mora ustrezati makroekonomskim ravnovesjem (fiskalna pravila), ostati mora znotraj produktivnosti in konkurenčnosti, hkrati pa mora plačna politika spodbuditi kakovost dela in pravičnost nagrajevanja. Vse to določa trikotnik enotnega plačnega sistema (EPS), zavezujočih fiskalnih pravil (FP) in način političnih pogajanj (PP). Zagate preprosto temeljijo na zgrešenih postavkah tega trikotnika. Toda pojdimo po vrsti.

EPS je nastajal vrsto let, uredil naj bi kaotičnost plač in razdrobljenost javnega sektorja. Ponudil je sistem osnovnih plač in napredovanj, 65 plačnih razredov in matriko plačnih razmerij med seboj težko primerljivih poklicev. Po desetih letih nihče ne upa opustiti sistema, čeprav ne deluje dobro. Virant je plačni sistem zasnoval kot plansko matriko, brez fiskalnih okvirov, jasne sistematizacije delovnih mest in standardizacije del, brez nujne reorganizacije zavodov. Občutljive poklicne skupine so spremenili v uslužbence, meril napredovanja in nagrajevanja ni bilo. Medicinske sestre in policisti so bili izhodiščni problem, zdravniki in učitelji kasnejši, danes so to vojaki in drugi. Sistem bi morali razstaviti, ga prilagoditi posebnostim poklicnih skupin in potem decentralizirano usklajevati glede na dogovorjena skupna pravila igre in novi javni menedžment. Toda sindikati in vlada vztrajajo, da EPS nima alternative. Zato so sami postali alternativa.

Druga zabloda so enosmerna fiskalna pravila. Trg dela je zadnje, kjer lahko v krizi in na poti iz nje varčujemo. Plače niso zgolj del proračunskih izdatkov in stroškov, temveč temelj agregatne potrošnje, eden od generatorjev rasti. Toda v shizofreni igri znižanja primanjkljajev je edina realna možnost izbira prioritet in razvojnega proračuna. Bomo dajali za oborožitev ali gradili bolnišnice, bomo bolje plačevali ljudi ali preplačevali infrastrukturne projekte, lahko varčujemo pri človeškem ali fizičnem kapitalu? Japonski čudež je pred desetletji temeljil na posebnostih zaposlovanja in plačah, ki so sledile produktivnosti, menedžiranju kakovosti in participaciji zaposlenih. Brez teh treh stebrov tone EU, danes pa tudi Japonska, v razvojno »izgubljeno desetletje«. Preprosto, višje in kakovostne plače niso potop sistema, temveč njegova rešitev.

Plačna pogajanja so ključni del te zgodbe, spadajo med temeljne demokratične pravice socialne države. Sindikalni globalni indeks pravic (GRI ETUC) dokazuje, da sindikati izgubljajo globalno bitko za pravičnejšo delitev in zmanjšanje neenakosti. V Sloveniji ni problem diferenciranost sindikatov, temveč nezaupanje med socialnimi partnerji. Sedanji pogajalski zapleti to potrjujejo. Razkorak med vlado in sindikati je 500 milijonov, vsaksebi so glede spodnjih plačnih razredov, napredovanj in časovnih okvirov. Sindikati zahtevajo obljubljeno, nova vlada zavlačuje, ker nima zaprtega proračuna in razvojnih prioritet. Oboji vztrajajo pri EPS, ker nimajo sistemske alternative. Zaplet je mogoče rešiti. Obe strani opustita EPS, določita skupen okvir in sistemske rešitve za ločene poklicne skupine. Izsiljeni status quo do leta 2020 dobi vsaj vizijo in pravo pot reševanja.

Plačni sistem je treba spremeniti in domisliti nove dinamične poklicne sisteme. Brez temeljite reorganizacije sistema zavodov in javne uprave je novi plačni sistem sizifovo delo. Tudi komunistom v sedemdesetih ni uspelo, dohodkovna teorija je padla, pokopala sta jo visoka normiranost plač in silno merjenje neizmerljivega. Plače tudi dandanes čustveno mobilizirajo politiko, hkrati pa vse deležnike vodijo v ekonomsko izsiljene rešitve. Izbire so tudi zdaj dokaz nemoči in neumnosti. Zato tudi ostajajo enigma.