Plesnivi kruh

Heni Erceg

9. 11. 2018  |  Mladina 45  |  Hrvaška

»V naši šoli je sredi oktobra potekala prireditev Dnevi kruha, med katero je v šolo prišel katoliški duhovnik in opravil obred blagoslovitve kruha skupaj s škropljenjem z blagoslovljeno vodo in izrekanjem molitve … Starši o obredu nismo bili vnaprej obveščeni, s tem pa je bilo otrokom, ki niso katoličani, onemogočeno, da pri obredu ne bi sodelovali. Menimo, da je bilo s tem grobo kršeno načelo sekularnosti, zapisano v hrvaški ustavi, kršene pa so bile tudi z mednarodnim pravom zagotovljene pravice otrok, da niso diskriminirani in ne prisiljeni k udeležbi pri verskih obredih.« 

Tako je ravnatelju osnovne šole v Zagrebu pisala mama, katere hčerka s še šestimi sošolci od 15 učencev, kolikor jih je v razredu, ne hodi k verouku, in ga opozorila, da »niti teh 40 odstotkov otrok, ki so kar številna manjšina, očitno ni dovolj, da bi starše obvestili, kakšnim oblikam indoktrinacije bodo izpostavljeni njihovi otroci«. Za tem cerkvenim nasiljem nad malčki stoji združenje Lijepa naša, ki ga že leta vodi hudičevo iznajdljiv možak, sicer brat tukajšnjega najbolj znanega kriminalca, ki je v devetdesetih letih na valu privatizacije do temeljev razdejal in izropal celo vrsto velikih podjetij, potem pa mu je po izreku sodbe »pravna« država omogočila beg v Bosno, kjer še danes živi popolnoma svoboden. Drugi brat se je torej lotil občutljivejšega posla, dobičkonosnega kontaminiranja mladoletnih otrok. Človek je ekolog, ki meni, da je ekologija dosledno versko vprašanje in da je »Bog ustvaril zemljo in ljudi in nam zaupal odgovornost za to, kar je ustvaril«. Zato je tudi prireditev Dnevi kruha v šolah in vrtcih pravzaprav verski obred, katerega smisel je, kot pravi organizator, da se »z molitvijo, blagoslovom in simboličnim uživanjem kruha zahvalimo Bogu za vse darove«. Za takšno vzgojo mu vsaka od 324 vzgojno-izobraževalnih ustanov na Hrvaškem vsako leto odšteje pet tisoč kun. Pokrovitelj tega duhovnega posiljevanja malčkov je seveda katoliška cerkev, ki združenje obilno financira, poleg tega pa so, kot se hvali njegov predsednik, »vsi škofi na Hrvaškem njegovi člani in plačujejo članarino«.

Tako s kruhom, pa čeprav plesnivim, zavidanja vreden dobiček kuje ta kalni pritok katoliške cerkve, ena od njenih brezštevilnih mračnih ponikalnic, katere naloga je otrokom vcepljati sprejemanje apriornega pomena Vere in Nacije. Kot obvezno cepivo. In to brez vednosti staršev, ki ne želijo, da cerkev v svoji togosti vzgaja njihove otroke, in mimo institucij sistema, ki klerodesničarjem dopuščajo, da surovo kastrirajo občutek otrok za ljudi druge vere, kar seveda sčasoma popolnoma naravno preide v vsesplošno sprejeto ksenofobijo. Kajti naš kruh ni tak kot njihov, naš je ekološki in od Boga, njihov je plesniv in brezbožen.

Vplivno združenje Lijepa naša, ki je prevzelo vlogo cerkvenega odposlanca, je torej vstopilo v vse hrvaške šole in tisto, čemur v cerkvi rečemo maša, se pri njem cinično imenuje Dnevi kruha ali pač ekokviz z vprašanji, kot so: »V koliko dneh je Bog ustvaril svet?« Ali: »Kateri od navedenih niso sli, ki prinašajo božja sporočila?« In kaj na to poreče ministrstvo za izobraževanje? Eh, tam so si umili roke, češ da ne sodelujejo več pri Dnevih kruha in pri ekokvizu, ampak so »ekološko« izobraževanje prepustili Lijepi naši. Tako so v državne šole poleg napadalnega verouka kot del rednega programa vpeljali še ta verski obred, kakršne po svetu pripravljajo zgolj kot folklorno-turistične prireditve.

Tukaj pa je »v razrede prišel duhovnik, otroci so klečali, molili, nekateri so jokali in spodbujali tiste, ki so stali in ki niso verni, naj pokleknejo in molijo,« je povedala nemočna mati, ki ni vedela, da bodo njenega otroka silili, naj sodeluje pri verskem obredu. V glavnem, starši, prekleti ateisti, so popolnoma nemočni, država je vzgojo in izobraževanje namerno prepustila brezobzirnim katoliškim združenjem, ki jim je hkrati omogočeno bogatenje in pridobivanje novih omejenih ovčic, vzgojenih v duhu nezdravega oboževanja ene vere in ene nacije in v sovraštvu do versko, nacionalno ali spolno »drugačnih«, spodbujenem s farško spretnostjo. Kajti tukajšnji izobraževalni sistem je dejansko vulgarna replika političnega; tako predsednica države še včeraj za govorniškim pultom v OZN hvali sporazum iz Marakeša, s katerim naj bi zagotovili sistematičen in človeški odnos do migrantov, torej drugačnih, danes pa odločno zatrjuje, da ji niti na misel ne pride, da bi podpisala marakeško deklaracijo. Prefinjeni nos ji je povedal, kako globoko ta dokument prezirajo njena volilna baza in člani radikalnih klerodesničarskih skupin, katerih otroci danes nedolžno klečijo po šolah in mrmrajo molitev kruhu našemu vsakdanjemu, že jutri pa bodo celo trdo skorjico odrekli kakemu lačnemu beguncu, ker bo druge vere in drugačne barve kože. Namesto tega bodo vanj raje, kakor so bili vzgojeni, metali kamenje. Tako neka mama v pismu šoli v imenu svojih in drugih otrok ustrezno opozarja: »Najbolj obiskana prireditev v tretjem rajhu ni bil Reichsparteitag v Nürnbergu, znan kot Nürnberško srečanje, ampak praznovanje Erntedankfesta ali dneva hvaležnosti za darove zemlje – osrednje slovesnosti 3. oktobra 1937 se je udeležilo približno milijon 300 tisoč ljudi.« Ki so, naj vas spomnim, takrat že s slastjo uživali sočne sadove fašizma in pri tem blagoslavljali enega Vodjo in en Narod.