Etika lokalnih volitev

N'toko

23. 11. 2018  |  Mladina 47  |  Žive meje

Županske volitve so bolj ali manj za nami in ni težko uganiti, okoli katere teme se bodo sukale debate analitikov. Ljudje so marsikje volili s korupcijo obremenjene kandidate. Volili so odkrite lopove, spolne nadlegovalce in šarlatane. V Ljubljani, v Mariboru, v Kopru in drugod so množice stisnile zobe in obkrožile ime lokalnega šerifa, ki mu sicer ne bi zaupale niti upravljanje vrtne lope. Kangler se je vrnil iz vstajniškega groba, kot da se ne bi nikoli nič zgodilo. Jankoviću bi lahko na volilnih plakatih manekenke prižigale cigare s 500-evrskimi bankovci, pa bi ga še vedno podprla večina Ljubljančanov, z intelektualci vred. Volivci so večinoma poznali zgodovino teh kandidatov, z umazanimi podrobnostmi vred, a ni ta niti najmanj zamajala njihovih odločitev. Od volitev bomo torej odnesli predvsem eno lekcijo: folku se jebe za moralnost županov.

Vprašanje je, ali bi nas moralo to skrbeti. Če kaj, nam lahko lokalne volitve razblinijo nekatere škodljive mite o politiki. Še stotič zapored dobivamo pred oči potrditev, da volitve niso tekmovanje v moralni neoporečnosti posameznikov, niso spopad med njihovimi idejami, niti niso kviz za preverjanje njihove strokovnosti. Seveda vsi ti elementi igrajo vlogo v predvolilnih soočenjih, ko tekmeci poskušajo pred kamerami izpostaviti slabosti svojih nasprotnikov, a resnica o političnih bojih ostaja nespremenjena: v bistvu gre za spopad različnih interesnih skupin, ki imajo specifične materialne zahteve. Ko se komentatorji čudijo nad volivci, ki jim »ni važno, kakšen je kandidat, dokler je naš«, pozabljajo, da imata besedi »naš« in »vaš« za marsikoga zelo konkretne materialne implikacije, ki si jih lahko le malokdo privošči ignorirati. Na lokalni ravni, kjer je interesnih skupin manj, se ta dinamika pač kaže v svoji najbolj izčiščeni obliki.

Oglejmo si glavne igralce bolj od blizu. V prvi vrsti na volitvah poteka spopad med gospodarskimi plejerji. Župan je tisti, ki lahko z magičnim zamahom roke spremeni ničvredno zemljišče v zazidljivo parcelo ali dodeli milijonske posle prijateljskim podjetjem – moč, s katero poskuša pritegniti podporo vplivnih vlagateljev. Ti si od določenega kandidata obetajo koncesije, svoj vpliv na volitve pa vršijo prek medijev, ki jih imajo v lasti, prek interesnih združenj in seveda prek financiranja kampanj.

Druga skupina, ki uveljavlja svoje interese na volitvah, pa so civilnodružbene institucije, ki si od določenih kandidatov obetajo finančno podporo za svoje delovanje. Naj gre za kulturne ustanove, športne klube, nevladne ali verske organizacije – čisto vse potrebujejo dobre odnose z mestnimi oblastmi in čisto vse so pripravljene uporabiti svoj vpliv za podporo kandidatu, ki jim bo naklonjen. Nisem še srečal direktorja zavoda, ki bi bil pripravljen iz moralnih zadržkov do kandidata žrtvovati svojo funkcijo, niti uslužbenca, ki bi tvegal svojo službo.

Navadni občani kot interesna skupina po vplivu zasedajo šele tretje mesto. Že res, da se prebivalci v tej ali oni soseski spuntajo proti kakšnemu infrastrukturnemu projektu, da jih zmoti višja cena kakšne storitve ali nova stavba … Toda redko se bo nabralo dovolj nezadovoljnežev, da bi lahko zamenjali župana, ki je zgradil dobre stike z gospodarstvom in drugimi institucijami. Statistika kaže, da do volilnih obratov prihaja predvsem v občinah z večjimi ekonomskimi težavami – kjer se je vsesplošno nezadovoljstvo lahko združilo v nasprotovanje oblastem. Da bi se nabralo dovolj sprememb željnih glasov, se morajo torej poklopiti trije dejavniki: velika ekonomska trenja, izjemno slab župan in seveda dovolj močen protikandidat. Šele takrat, in čisto nič prej, bodo občani sami začeli jamrati o korupciji in pokvarjenosti trenutnega župana, čemur bodo morali z moralnim prebujenjem slediti tudi gospodarstveniki in institucije. In tudi to ni jamstvo, da ga ne bodo zamenjali z enako ali bolj obremenjenim nasprotnikom. Drugi krog volitev v Mariboru je dovolj zgovoren.

Ljubljana je morda najbolj vzorčen primer materialnih interesov, ki prevladujejo pred moralo in etiko. Popolnoma jasno je bilo, da še tako viden kandidat desnice s svojimi očitki ne more sesuti Jankovićevega prestola (»Za Ljubljano brez korupcije« v tej luči ne bi mogel biti bolj neumen slogan). Jasno je bilo tudi, da etablirane levosredinske ustanove ne bodo rušile relativne stabilnosti, ki jim jo v prestolnici omogoča sedanji župan. Prav tako je bilo jasno, da ima Janković na svoji strani velik del lastnikov stanovanj, ki so v času turističnega buma doživeli nesluten poskok vrednosti svojega premoženja, in so lahko škrtaške študentske podnajemnike zamenjali z razsipnejšimi turisti. Kar smo torej videli na ljubljanskih volitvah, ni le »zadovoljstvo občanov nad dosedanjim razvojem mesta«, kot trdi Janković, ampak v prvi vrsti poenotenje interesov vseh relevantnih gospodarskih, medijskih in kulturnih igralcev v regiji. Pregledali so situacijo in ocenili, da so njihove finance in projekti najvarnejši v naročju plavookega »dedka«.

Kot prebivalec mesta, ki ne spada v nobeno od naštetih kategorij, lahko rečem, da je moralna oporečnost župana prav tako nizko na mojemu seznamu očitkov. Jankovićevo ero si bom prej zapomnil po drugih potezah. Zapomnil si jo bom po porastu oderuških najemnin in nedostopnosti stanovanj, medtem ko so vse okoli nas cvetele luksuzne gradnje. Zapomnil si jo bom kot dobo kvazinapredne mestne uprave, pod katero je brskanje po smetnjakih postalo vsakodnevni prizor. Zapomnil si jo bom kot dobo butičnih zelenih ukrepov, med katerimi so cene bivanja v mestu večino delavcev prisilila v dnevno migriranje s periferije. Zapomnil si jo bom po izkoriščenih gradbenih delavcih, ki so v snegu in dežju plezali po strehi dvorane Stožice, po slabo plačanih sezonskih študentskih džobih v mafijskih lokalih in po agresivnih napadih na skvoterje. Skratka, to ero si bom zapomnil kot obdobje poblagovljenja mesta. Morda se v zadnjem obdobju pojavljajo zametki zavesti, da takšen razvoj večini ne koristi, a treba bo še ogromno dela, da bi se ti prebivalci organizirali v dovolj močno interesno skupino, ki bi zamajala zavezništvo med močnejšimi igralci. Za kaj takega bo treba poseči po politiki, ki zna nagovoriti njihove materialne skrbi, ne le moralne senzibilnosti.